V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je bil sinoči slavnostni koncert Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Pod taktirko dirigenta Rossena Milanova so počastil 60-letnico tretjega radijskega programa Ars. Večer je odprla skladba Introars 23, ki jo je Arsu ob obletnici posvetil skladatelj Maks Strmčnik. V skladbo je vpletel historični inštrument fujara, na katerega je igral Janez Jocif, in orgle, nanje je igrala Polona Gantar. V nadaljevanju so simfoniki izvedli še Koncert za violino Lucijana Marije Škerjanca in Koncert za klavir št. 5 Camillea Saint-Saensa. Koncert je bil osrednji dogodek praznovanja 60-letnice programa Ars, ki je pod imenom Kulturno-umetniški program Radia Slovenija začel oddajati jeseni leta 1963 kot 2. program Radia Ljubljana. Leta 1969 so program preimenovali v 3. program Radia Ljubljana, od leta 2007 pa je Program Ars, ki ga sestavljajo uredništva za resno glasbo, za kulturo in uredništvo igranega programa, leta 2014 se je Arsu pridružilo še uredništvo za religije in verstva.

Pisatelj Jančar in škof Saje o pomenu in poslušanju Arsa

»Program Ars je ena najpomembnejših kulturnih institucij, kar jih imamo v Sloveniji. Je prava enciklopedija znanja in umetnosti. Brez njega si slovenske kulturne krajine sploh ne moremo več predstavljati,« je pisatelj Drago Jančar zapisal v zbornik, ki so ga sodelavci programa Ars izdali ob jubileju. Da rad posluša Tretji program, je zapisal tudi novomeški škof Andrej Saje: »… ker ponuja bolj resne teme, predvsem pa klasično glasbo, umirjeno glasbo, ki me ob včasih zelo stresnem življenju ali napornih sestankih umiri, mi pomaga, da se ustavim, se zahvalim za dan …« V zajetnem zborniku, ki ga je uredil Matej Venier, o pomenu in vlogi programa Ars pišejo nekdanji in sedanji uredniki ter sodelavci.

Tadeja Krečič Scholten: »Program soustvarjam že 36 let«

Že 36. leto kulturni program soustvarja Tadeja Krečič Scholten, po izobrazbi diplomirana komparativistka in francistka, po duši pa radijska novinarka; v pestri paleti kulturnih in umetniških vsebin v prvi vrsti »pokriva« področje gledališča in literature. Slednjo tudi ustvarja in je bila že večkrat nagrajena na natečajih za kratke zgodbe. Predlani pa je izdala svoj knjižni prvenec Nikoli ni prepozno. Z njo smo se pogovarjali v tiskani izdaji Družine (37/2023).

»Radijski novinar mora imeti ves čas nekje v ozadju zavest, misel na poslušalca.« FOTO: Tatjana Splichal

Nekaj misli iz intervjuja:

*o prihodu na RTV pred 36 leti: 

Po končanem študiju na Filozofski fakulteti sem najprej eno leto nadomeščala knjižničarko, potem pa sem se v iskanju službe pojavila na Čufarjevi v kadrovski službi RTV – to so bili časi, ko so vedno še koga potrebovali. Eno leto sem delala v t. i. koordinaciji TV, mislim, da te službe ni več, počasi pa mi je postalo jasno, da tja ne spadam, in sem si začela prizadevati, da bi nekako prišla v takratno literarno redakcijo radia. Po intenzivnem honorarnem delu za radio mi je v dobrem letu dni uspelo. V tistih časih še nismo bili del programa Ars, smo pa delali za tedanji Tretji program. Ne glede na modele organiziranosti je delovanje uredništva za kulturo ostalo enako do danes in novinarji-uredniki imamo ves čas podobne zadolžitve.

*o novinarjih in diplomantih Filozofske fakultete na programu Ars

Novinarjev imamo na nacionalnem Radiu veliko, na našem uredništvu pa tako rekoč nikogar. Fakulteta za družbene vede, si mislim, usposobi študenta za novinarstvo v osnovnem pomenu te besede, mi pa delamo kulturno-umetniški program, to je literatura, likovna umetnost, gledališče, glasba, film, zato je dobro, da imamo večje znanje s teh področij. Radia pa se mora vsak priučiti sproti, tega nobena šola – seveda novinarska gotovo v neki meri – ne da. Radijski novinar mora imeti ves čas nekje v ozadju zavest, misel na poslušalca. Ta ga ne vidi, ga samo posluša, svojo sliko, védenje si poslušalec ustvari iz govorčevih besed. Gre za proces, ki se oblikuje ob delu, v začetni fazi pa najbolj pomaga kakšen dobrohoten nasvet starejših kolegov (nasmeh).

*Kako se iz radia sliši umetnost …

Mi, ki ustvarjamo program Ars, mislimo – ali pa si to domišljamo? - da delamo nekaj pomembnega za slovensko družbo. Ko ob letošnjem jubileju dobivamo odzive poslušalcev, ko beremo dobrohotne in prijazne misli o našem delu, ko nas poslušalci opozorijo na stvari, ki se jih sploh ne zavedamo, smo veseli in ponosni. Verjetno pa Ars deli usodo z vsemi kulturnimi institucijami v državi: načelno vsi, tudi politika, govorimo, kako pomembna sta kultura in jezik, ki je naša bistvena identifikacija; ko je Prešernova proslava v Cankarjevem domu, so vsi vzneseni in ko je za koga oportuno govoriti, kako je slovenska kultura na visoki ravni, ja, v resnici pa, ko bi se bilo treba postaviti za kaj pomembnega v kulturi, se ne zgodi nič ali pa strašanske komplikacije. (kratko se zamisli …) Samo poglejte Plečnikov Stadion, na primer.

*o poslušalcih programa Ars

V Sloveniji je krog ljudi, ki je Arsu pripaden in ki od programa veliko dobi – mislim, da ne pretiravam, če rečem, da je to »sol naroda«. Ker pričakovati, da bo Ars popularen kot Val 202 in množično poslušan, nima smisla. In številke niso vse; čeprav se hkrati zavedamo, da je množica od 10 do 15 tisoč naših stalnih poslušalcev velikanska. Na Arsu se trudimo, da prinaša program 24 ur na dan, sedem dni v tednu izbran program klasične glasbe in jazza ter številne druge umetniške, kulturne, humanistične, verske vsebine.

*o tem, kakšne vsebine prinaša Ars

Obe veva, kako je v novinarstvu: več ko človek zna, dlje ko dela na določenem področju, širšo presojo ima – velja za vsa področja, ne le za kulturo. Na Arsu sledimo vrhuncem v umetnosti in kulturi nasploh. Kar pomeni, da spremljamo vse velike kulturne dogodke pri nas: od kulturnih proslav, literarnih nagrad in srečanj, koncertov, oper, glasbenih festivalov, gledaliških premier, filmskih festivalov … Za vsa področja imamo specializirane oddaje. Kar bi posebej izpostavila: z ocenami spremljamo vsa slovenska profesionalna gledališča. Tega ne dela noben drug medij več v taki meri. Ocene posameznih predstav so seveda v nekaterih časopisih, tudi v Družini, a te so izbrane pač po uredniški presoji; Ars pa spremlja vse naše profesionalne odre, to se premalokrat poudarja … Sicer pa mislim, da smo Slovenci izjemno kreativen narod, veliko je ljudi, ki želijo ustvarjati in so pri tem kljub težkemu načinu preživetja vztrajni.

Tadejo Krečič Scholten smo vprašali, ali je umetnost še ogledalo družbe, pa kako zdrahe hiše RTV-ja vplivajo na delo v Arsovem petem nadstropju … Govorili smo tudi o njenem knjižnem prvencu, knjigi kratkih zgodb Nikoli ni prepozno, ki je na nek način tudi njena avtobiografija – kar nekaj zgodb opisuje najtežje obdobje njenega življenja, ko je še zelo mlada postala vdova s 7-letno hčerko. 

»Pravzaprav sem začela pisati kratke zgodbe, ko sem iskala pot, kako bi težke stvari, ki so se mi zgodile, postavila zunaj sebe. Pisanje je bilo zame terapija, ja: dala sem iz sebe tisto, kar je bilo zame res težko in je dobilo novo življenje v knjigi, dobilo je svoje noge. Jaz pa sem šla lahko osvobojeno po svoje. Upam pa, da je napisano tako, da tudi kdo, ki nima pojma, kdo je Tadeja in kakšna je njena življenjska usoda, najde užitek ob branju ali izkušnjo, ki morda dopolni njegovo ali pa morda v njej prepozna bližnjega človeka …«