Ko sem se v nedeljo popoldne zleknila na kavč in malo brskala po svojih spominih, se je v meni prebudil spomin na moj prvi šolski dan. Pred razredom nas je pričakala učiteljica, nas pozdravila in povabila, da se poslovimo od staršev. Spomnim se svojega občutka tesnobe in sošolke, ki je ob tem zajokala. Kljub prigovarjanju učiteljice se deklica ni pomirila, zato ji je učiteljica dovolila, da sme v razred s svojo mamo, in naznanila, da smo vsi, razen te deklice, izredno pogumni. Ta dogodek se večkrat prikrade v moj spomin. Tokrat sem prvič pomislila, morda zato, ker se ob svojih prijateljicah učim čuječnosti do sebe, da je bila jokajoča deklica v resnici zelo pogumna, morda celo najbolj od vseh.

Ko je šolski prag prvič prestopila najstarejša hči, je bil to družinski praznik. Oba z možem sva bila ob tem ponosna, a tudi rahlo vznemirjena. Hči pa se je prehoda iz vrtca v šolo veselila, izžarevala je ponos in veselje. Kot otrok, ki je prerasel stara oblačila in se veseli novih....