»Vreme je bilo kislo, sivina in celo pot dež. Na madžarski strani meje so me skušali prepričati, da kombi nima dovoljenja za Ukrajino. Po dolgem in mučnem pregovarjanju sem prečkal mejo. Na ukrajinski strani ni bilo elektrike, carina je delala po polžje. Ceste so bile tako uničene, da je bilo samo vprašanje časa, kdaj bodo gume popustile pod težo ostrih lukenj. Z Božjo pomočjo se je vse dobro izteklo.« Tako se prve odisejade pred dvema letoma proti skoraj 900 kilometrov oddaljenemu cilju v Ukrajini spominja župnik iz Doba pri Domžalah, ki se mu je pri desetem » romanju« pridružil celjski škof Matjaž. Lani novembra mu je namreč škof obljubil, da bo šel naslednjič z njim. In obljubo je držal.

Solidarnost so doma zavestno gojili

Župnik Ferlež pravi, da v mlajših letih ni bil kaj bolj dobrodelen od svojih vrstnikov. Na misel mu prihaja bežen spomin iz otroštva. »Ko smo se otroci igrali na ulici, je stara mama velikokrat poklicala na sadje in pijačo, da smo se malce...