V pričakovanju razglasitve blažene Matere Terezije za svetnico, ki bo eden osrednjih dogodkov v letu Usmiljenja, so pri Radiu Vatikan k pogovoru povabili s. Mary Prema, sedanjo vrhovno predstojnico reda, ki ga je leta 1950 ustanovila Mati Terezija. S. Mary je povedala, da kanonizacija pomeni tudi veliko priznanje vsem misijonarkam ljubezni.



»Ponuja nam priložnost, da na njeno življenje, delo in veliko pozornost do drugih pogledamo bolj od blizu, obenem pa pogledamo tudi na svoje življenje«, meni s. Mary. Gre tudi za trenutek izpraševanja vesti, da bi sestre globlje pogledale, kako živijo poklic, ki so ga prejele kot misijonarke ljubezni, kakšna je njihova združitev z Bogom v molitvi in njihova združitev z Jezusom v najbolj ubogih.

Mati Terezija je leta 1979 prejela Nobelovo nagrado za mir. Po besedah s. Mary jo je prejela za svoja prizadevanja, da bi ustvarila povezanost vseh narodov kot otrok enega nebeškega Očeta. To je zelo aktualna tema: »Mir je želja vsakega, a je rezultat odpuščanja in zavzetega poslušanja oseb, da bi jih lahko razumeli. Ni si treba vedno domišljati, da imamo prav.«

Na vprašanje, ali je danes Cerkev takšna, kakršno si je želela Mati Terezija, s. Mary odgovarja, da v svojem življenju ni nikoli postavljala zahtev, da Cerkev mora biti ali ne sme biti takšna ali drugačna. »Mati ni analizirala«, je pojasnila redovna predstojnica, »ampak je svoj čas porabljala za posredovanje svoje odgovornosti ter Jezusa jemala z vso resnostjo. Govorila je: Cerkev sva jaz in ti. Če želiš, da je Cerkev sveta, je tvoja in moja dolžnost, da sva sveta. In tako je tudi živela.«

Mati Terezija ni sveta podobica, je poudarila s. Mary. »Častiti njeno podobo, ne da bi posnemali njen zgled, ne bi bilo prav. Mati je življenje in je ostala z nami. Ostala je dejavna v življenju mnogih.« To lahko vidimo v hiši v Kalkuti, kjer njene posmrtne ostanke obiskuje na tisoče romarjev, ubogih ljudi. »Molijo in Mati posluša njihove molitve«, je povedala sestra. Odhajajo z mirom v srcu, z zaupanjem in upanjem, da je življenje lahko boljše. »Mati ni sveta podobica!« poudarja. »Mati je živa in dejavna vsepovsod. Potrebujemo jo, njen nauk, njene priprošnje.«

Ni hodila naokrog in pridigala drugim osebam, kaj morajo delati. Kadar je govorila, je to počela z jasnostjo svojega srca. Ni bilo pomembno s kom je govorila, vedno je izhajala iz gotovosti v življenjske vrednote: duhovnost, molitev, družina; vrednost redovnega življenja kot nadaljevanje Jezusovega življenja. »S sabo je nosila vrednote najrevnejših med revnimi, ki pa so velike osebe, saj nas veliko učijo; učijo nas sprejemati to, kar nam življenje ponuja. Mati ni nikoli naredila koraka nazaj pri zagovarjanju dostojanstva oseb«, pravi s. Mary.

Ob koncu je spregovorila še o umoru štirih sester misijonark ljubezni marca letos v Jemnu. Če na njihovo smrt gledamo z očmi sveta, je to potrata mladih življenj. Če pa gledamo z očmi vere, je velik privilegij dati lastno življenje za tiste, ki jim služimo. »Preganjanja so bila del krščanstva od vsega začetka«, je pojasnila s. Mary. »Preganjanja so potrebna, da bi iz naše poklicanosti prišlo najboljše.« Za umorjene sestre pravi, da so se svobodno in zavestno odločile ostati in služiti bolnim v Adenu v Jemnu. »To je velika bolečina, obenem pa tudi velika čast vedeti, da so dosegle cilj svoje poklicanosti, ki je združitev z Bogom, ljubiti Jezusa kakor nas je On ljubil, odpuščati tistim, ki ne vedo, kaj delajo.«

Vir: Radio Vatikan
Foto: splet

V knjigarni založbe Družina so na voljo številne knjige o »svetnici ubogih«:
Kjer je ljubezen, tam je Bog
Pridi, bodi moja luč
Mati Terezija
Kakor kapljica v morje