»Želimo pomagati ustvarjati družbo radovednih in odprtih ljudi, ki jih ni strah vprašati, česar ne vedo, in se naučiti, česar ne znajo,« pravijo v Hiši eksperimentov (www.h-e.si), kjer na poljuden, zanimiv in humoren način popularizirajo znanost. Da so pri tem uspešni in iznajdljivi, je pokazal tudi peti Znanstival, ki je bil od četrtka do nedelje v Ljubljani.



Na letošnjem Znanstivalu, ob katerem je izšel tudi poseben časopis Znanstivalopis, se je na trgih in mostovih stare Ljubljane v štirih dneh zvrstilo 70 znanstvenih predstavitev. Dogajanje je v četrtek, 30. maja, na deževnem Čevljarskem mostu odprl predsednik države Borut Pahor. Direktor Hiše eksperimentov dr. Miha Kos je v nagovoru povedal, da bi si morali vsak dan zastaviti cilj, da se česa naučimo. Z novimi spoznanji, ki rojevajo spet nova vprašanja, se bomo vzpenjali po hribu izobraževanja, s katerega se nam bo odpiral čedalje lepši razgled. Potem so stopili na oder še gostje iz tujine in na kratko predstavili svoje znanstvene predstave. Najbolj je navdušil upokojeni profesor Bob Friedhoffer iz ZDA, ki je iz žepa potegnil kupček kart. Prva med njimi je nenadoma izginila, za njim pa še druge, ki so mu čez delček sekunde privrele iz ust, kot bi jih pojedel. Ko sem doma o tem pripovedoval otrokom, so se jim zasvetile oči. In potem so nestrpno čakali na soboto, da si bodo to »čarovnijo« ogledali v živo.

NADČLOVEK ALI FIZIKA?
Predstava Boba Friedhofferja z naslovom »Nadčlovek ali fizika?« na Novem trgu se je začela enako kot v četrtek. Nadaljevanje pa je bilo še zanimivejše, saj nam je pojasnil ozadje trikov, ki za dosego želenih učinkov spretno izkoriščajo fizikalne in psihološke zakonitosti. Pri trikih s kartami veliki gibi zakrijejo manjše. Ko je z roko zamahnil navzgor, je hkrati s prsti karto spretno potisnil na hrbtno stran roke. Prvi gib smo videli, drugega ne. Karta je res izginila – a le izpred naših oči.

Bob Friedhoffer je k sebi povabil prostovoljca in ga posadil na stol. Potem je zmečkal papirnato brisačo in rekel, naj poskusi ugotoviti, v katero pest jo je skril. Fant je prvič in drugič uganil, tretjič pa ne. Pest, na katero je pokazal, je bila prazna. Ko je Bob Friedhoffer odprl še drugo pest, je bila prazna tudi ta. Kam je izginila papirnata krogla? Potem ko je med prsti zmečkal brisačo in kroglo pokazal fantu, je z roko zamahnil pred njegovimi očmi. V tistem delčku sekunde, ko je bila krogla skrita v dlani, hrbtna stran roke pa pred očmi, jo je s spretnim gibom vrgel prek fantove glave. Ta tega ni mogel videti, mi pa smo seveda videli vse.



ZA POLNOLETNE IN TREZNE
Ob enajstih se je množica gledalcev preselila na Čevljarski most, kjer se je začenjala vožnja s kolesom čez Ljubljanico. Seveda ne po vodi, temveč po jekleni žici, ki je bila napeta med dvema bagroma na nasprotnih bregovih reke. Kolo, ki so ga sestavili v Šolskem centru Novo mesto, je imelo dva sedeža in dve krmili, da ga ni bilo treba obračati. Nanj je bila spodaj pritrjena utež, zaradi katere je bilo njegovo težišče globoko pod jekleno vrvjo. Lega kolesa je bila zato bolj stabilna kot lega navadnega kolesa na cesti.

Ko se je gneča nekoliko razkadila, sem se postavil v vrsto. Po četrturnem čakanju sem oddal podpisano prijavnico in pihnil v alkotest (pogoj za kolesarjenje je bila polnoletnost in treznost), si nadel plezalni pas in se povzpel na oder. Ko je drug radovednež prikolesaril čez reko, so me pripeli na varovalno jeklenico. Sedel sem na kolo, poiskal pedala in se preprosto odpeljal. Čeprav je bilo že na daleč jasno, da je vožnja povsem nenevarna, sem se vendarle spraševal, ali ne bo treba vsaj malce loviti ravnotežja. Prve metre sem zato prisluškoval telesu, ki pa se ni nagibalo ne levo, ne desno. Ko sem uredil občutke in se privadil nenavadnemu okolju, sem bil že sredi Ljubljanice. Potem sem še nekajkrat obrnil pedala in vožnje je bilo – veliko prehitro – konec.



SPREMEMBA GLASU
Komaj sem zlezel s kolesa, se je na Novem trgu začela plinologija. Grega Kodre nam je pokazal, kako lahko ugasnemo svečo z ogljikovim dioksidom. V roko je vzel balon, dal vanj malo vode in šumečo tableto ter zaprl njegovo ustje. Med raztapljanjem tablete je nastajal ogljikov dioksid, ki ga je prelil v stekleno posodo, nato pa polil po sveči.

Še zanimivejši je bil poskus s tekočim dušikom, ki ima temperaturo minus 196 stopinj Celzija. Vanj je za tri sekunde vtaknil svež nagelj. Ko se je z zaščitno rokavico dotaknil cveta, se je ta sesul v prah, saj je bil povsem zmrznjen. Potem je banano razrezal na koščke, enega nabodel na izvijač in ga za pol minute potopil v tekoči dušik. Ko ga je potegnil ven, je bil tako trd, da je lahko z njim zabil žebelj.

Največ smeha pa je požel ob prepevanju Kekčeve pesmi. Ko je vdihnil helij, je njegov glas postal piskajoč. Ob vdihu plina, težjega od zraka, pa zamolkel in globok, kot bi prihajal iz votline.

V soboto smo na ljubljanskih ulicah, trgih in mostovih videli še veliko zanimivih znanstvenih predstav ter veliko odraslih in otrok, ki so z odprtimi usti in iskricami v očeh opazovali dogajanje. Starši pogosto tarnamo, kako zdolgočaseni so naši otroci. Miha Kos in njegovi sodelavci iz Hiše eksperimentov pa dokazujejo, da lahko mlade (in starejše) tudi danes navdušimo – da postanejo radovedni, željni odgovorov in očarani nad stvarstvom, ki jih obdaja.