Ko smo v začetku sedemdesetih let obiskovali sorodnike v Suhi krajini, se nam je vedno pripetilo kaj zanimivega. Enkrat smo zbili kuro, ki je z dvorišča brezglavo pritekla naravnost na glavno cesto. Drugič smo se v visokem snegu komaj vrnili v dolino, tretjič je za vznemirjenje poskrbel prašič, ki je pobegnil okajenemu vaškemu mesarju in gostom iz mesta, ki so se ta dan prelevili v njegove pomočnike. Med vožnjo v Ljubljano pa je bila najbolj zanimiva kolona fičkov, ki so na strehah vozili vreče krompirja, jabolk in drugih darov podeželja. Takih prizorov danes ni več. Ostareli sorodniki so že zdavnaj pomrli in spomini so zbledeli, zato je bil že skrajni čas, da se odpravim po nove.

Tudi moj kolesarski izlet po Suhi krajini se je začel nadvse zanimivo. Ko sem se pod žužemberškim gradom sprehajal ob Krki in prežal na privlačne fotografske motive, sem skoraj stopil na kačo, ki se je sončila na betonskih stopnicah. K sreči sem zadnji trenutek ustavil korak in tako sva ostala prijatelja.

Žužemberk, ki ima malce več kot tisoč prebivalcev, je bil v zgodovinskih virih prvič omenjen sredi 13. stoletja. Že v srednjem veku je postal gospodarsko središče Suhe krajine, saj so se njegovi prebivalci – kot lahko preberemo na informativni tabli sredi kraja – ukvarjali s številnimi obrtmi. Pomemben je bil lov na rake in ribe, Krka je poganjala mline in žage, v bližnjem Dvoru je delovala železarna, katere ostanki so danes kulturni spomenik. Na žužemberškem gradu so se spletle številne zgodbe. O tisti, v kateri je leta 1575 ženo barona Ivana Turjaškega znotraj v gradu napadel medved in jo bedno zadavil, poroča tudi Janez Vajkard Valvasor. Grad, ki so ga ob koncu druge svetovne vojne bombardirala zavezniška letala, je še vedno simbol kraja. Tako kot mogočna dvostolpna župnijska cerkev sv. Mohorja in Fortunata na razglednem griču nad njim.



Iz Žužemberka sem se po lepi glavni cesti odpeljal do Poljan, se spustil čez Krko in vzpel v Šmihel. Tamkajšnja župnijska cerkev je seveda posvečena sv. Mihaelu, ob njej pa stoji kip duhovnika Alojzija Zupanca (1893–1974), ki je v kraju služboval dobrega pol stoletja. Pokrajina ob Krki je bila opojno mirna. Cesto so obdajali cvetovi maka in travniške kadulje, v vetru je valovilo mlado žito in na tisoče regratovih lučk. Mimo je prineslo metulja jadralca, na nebu je krožila kanja, pred eno od hiš je fantič na harmoniko igral: Mi se imamo radi.

V Dečji vasi se je lagodna vožnja za nekaj časa končala, saj sem zavil navkreber, stran od Krke. Klanec je izzvenel le malo prej, preden so se pokazale prve hiše v Ambrusu in med njimi župnijska cerkev sv. Jerneja. Da izlet ne bi bil prekratek, sem se podal na dodaten krog po okoliških vaseh (odpovedal pa sem se vzponu do cerkve sv. Petra nad Kamnim Vrhom, ki jo je s freskami poslikal Janez Ljubljanski). Ko se je pri podružnični cerkvi sv. Filipa in Jakoba v vasi Višnje vame zakadil odvezan pes, mi je bilo za tako odločitev skoraj žal. A me je vrtenje pedal znova pomirilo. V Brezovem Dolu, ki je dobil ime po brezah, se je odprl lep razgled na okoliške gozdove in košenine. Nekoč je bilo med njimi tudi veliko njiv, na katere zdaj spominjajo travnate terase, ki sta mi jih med prijetnim pogovorom pokazali domačinki. Danes se Suha krajina še vedno zarašča. Pokrajina je zakrasela in valovita, v njej se prepletajo kraške kotanje in gozdnate vzpetine.

Iz Ambrusa sem krenil proti Žvirčam. Cesta je izgubila asfaltno prevleko in se med valovitimi travniki pognala v gozd. V zraku je lebdelo brenčanje žuželk, nekje na levi se je oglašala kukavica. Vožnja je bila kljub vzponu prijetna, saj sem do Žvirč srečal en sam avto. Na suhokrajinskih cestah tudi sicer ni bilo veliko prometa – v vsem popoldnevu nisem videl niti enega kolesarja.

Ker sem se v prvem delu izleta preveč ustavljal, me je začel priganjati čas. Skozi Prevole, kjer bi lahko že zavil proti Žužemberku, sem odhitel proti Hinjam, ki imajo danes sedemdeset prebivalcev, v začetku prejšnjega stoletja pa so jih imele 250. V tej vasi in na sosednjem Hribu pri Hinjah so partizani januarja 1945 požgali večino hiš in cerkev, ki so jo znova pozidali šele na začetku sedemdesetih let. Vojna vihra pa je prizanesla več kot sedemsto let stari podružnični cerkvi sv. Neže v bližnji Lopati, pod katero me je znova ogrel klanec. Iz Lopate sem nadaljeval mimo Velikega in Malega Lipja, kjer se je v začetku leta 1907 rodila drinska mučenka Jožefa Fabjan, do Gradenca, za katerim se je cesta dokončno prevalila navzdol. Ko se je izvila iz objema dreves, so se ob njej prikazale redi pokošene trave. V večernem soncu se je rdečilo zidovje žužemberškega gradu, pod njim pa je v polmrak tonila gladina Krke.



OSNOVNI PODATKI

Izhodišče: Žužemberk.
Opis poti: Žužemberk–Poljane– Šmihel pri Žužemberku–Klečet–Drašča vas–Dečja vas pri Zagradcu–Ambrus–Primča vas–Višnje–Bakrc–Brezovi Dol–Ambrus– Žvirče–Prevole–Hinje–cesta Dvor-Kočevje–Lopata–Gradenc– Žužemberk. Pot je razgibana z veliko klanci, ki pa niso posebej strmi. Prometa je malo. Ceste so asfaltirane, le med Ambrusom in Žvirčami je pet kilometrov makadama.
Dolžina poti: 58 km.
Zemljevid: turistična karta občine Žužemberk 1 : 40.000.