Eden najpomembnejših dogodkov na življenjski poti blaženega Antona Martina Slomška je bil prenos sedeža lavantinske škofije iz Šentandraža v Labotski dolini v Maribor leta 1859. Že to je zadosten razlog za obisk doline, v kateri je Slomšek bival petnajst let, seveda pa se v njej skriva še mnogo drugih zanimivosti. Med njimi se bomo popeljali s kolesom, da se izognemo kuhanju v razbeljeni avtomobilski pločevini.

Labotska dolina leži na vzhodu avstrijske Koroške. Na eni strani jo omejuje hribovje Svinja (najvišji vrh Velika Svinja, 2079 m), na drugi pa Golica (Grosser Speikkogel, 2140 m). Po njej teče 64 kilometrov dolga reka Labotnica, ki se pri Labotu izliva v Dravo. Labotska dolina se v nemščini imenuje Lavanttal, zato se je škofija s sedežem v Šentandražu in pozneje Mariboru imenovala lavantinska škofija.

»Labodska dolina, dolenja namreč, je najtoplejši, najrodovitnejši in najlepši predel na Koroškem,« je leta 1890 zapisal časnik Slovenski narod. »Zaradi milega podnebja in očarajočih prirodnih lepot imenujejo domačini to dolino 'koroški raj'. Narod pripoveduje o njej, da je bila v starodavnih časih jezero. Na nasprotnih bregovih imela sta dva prijateljska graščaka svoja gradova. Ljubila sta se neizrecno mej seboj, kar v tistih časih ni bilo baš v navadi, in obiskovala sta se vedno drug druzega v čolnih vozeč se čez jezero. Prigodilo se je pa, da je nekdaj jeden grof pri taki vožnji utonil. Prijatelj njegov hotel je truplo ponesrečenca dobiti in zato je ukazal, prekopati dolino na spodnej strani jezera, da je voda odtekla. Tako se je spremenila jezerska kotlina v rodovitno dolino.«

K BENEDIKTINCEM

Po Labotski dolini pelje kolesarska pot z oznako R10. Začne se pri mostu čez Dravo v središču Labota (Lavamünda), avto, s katerim smo pripeljali kolo, pa lahko pustimo pri župnijski cerkvi Marije Pomagaj na jugovzhodnem koncu naselja. Mimo nje gre Dravska kolesarska pot, o kateri smo pisali lani.

Po glavni cesti skozi Labot krenemo proti cerkvi sv. Janeza Krstnika, vendar nas talna oznaka že nekoliko pred njo usmeri desno. Mimo stanovanjskih blokov prispemo na rob naselja, kjer se začne kolesarska steza. Ta se od reke odmakne v gozd ter zavalovi gor in dol. Čeznjo steče veverica, za trenutek obmiruje in izgine v goščavi. Svet se znova odpre. Steza se pridruži železniški progi in reki, ki je najprej na naši desni, ko zapeljemo čez most, pa na levi. Dolina je razmeroma ozka. Ker se urni kazalci hitro odmikajo od jutra, srečujemo čedalje več kolesarjev.

Ko se v kraju Unterrainz vrnemo na levo stran reke, zagledamo mogočen benediktinski samostan v Šentpavlu. Kolesarska steza pohiti ob Labotnici naprej, mi pa zavijemo v slikovito naselje s 1.800 prebivalci. Benediktinski samostan je leta 1091 ustanovil grof Engelbert I. Spanheimski. V njem že od leta 1809 deluje gimnazija, v kateri se je šolal tudi skladatelj Hugo Wolf. Samostan hrani vrsto dragocenosti, zaradi česar se ga je prijelo ime »zakladnica Koroške«. Največjo, Gutenbergovo Biblijo, so v denarni stiski po prvi svetovni vojni prodali Kongresni knjižnici v Washingtonu. Ob njej še danes prisegajo ameriški predsedniki.

VLAK IN SLOMŠEK

Za Šentpavlom se dolina razširi, našo pozornost pa pritegne gradbišče 125 kilometrov dolge železniške proge med Celovcem in Gradcem, ki bo omogočala hitrosti do 250 kilometrov na uro. Najzahtevnejši objekt na njej bo 32,9 kilometra dolg predor pod Golico. To nas spomni, da so pred pol stoletja (konec maja 1965) ukinili progo med Dravogradom in Labotom. Po njej so vozili avstrijski tranzitni vlaki med Volšperkom in Celovcem, dokler niso leta 1964 zgradili proge med Šentpavlom in Pliberkom.

Nad koruzno njivo se pokažejo obrisi dveh cerkva. Prispeli smo do Šentandraža, slikovitega naselja s približno 1.300 prebivalci. Salzburški nadškof Eberhard II. je leta 1225 tu ustanovil avguštinski samostan, tri leta pozneje pa še škofijo. Severno od nekdanje škofijske cerkve sv. Andreja so ob koncu 17. stoletja postavili še baročno cerkev loretske Marije. Slomšek je v Šentandražu služboval dvakrat: od jeseni 1844 do pomladi 1846 kot šolski nadzornik in kanonik, od poletja 1846 do leta 1859 pa kot škof.

NAJVEČJE MESTO

Iz Šentandraža nadaljujemo vožnjo mimo nogometnega igrišča proti Volšperku (Wolfsberg), ki je s 25.000 prebivalci največje naselje v Labotski dolini in tretje največje na avstrijskem Koroškem. Labotnici sledimo do široke glavne ceste, ob kateri peljemo proti staremu mestnemu jedru. Tam stojijo kužno znamenje iz leta 1718, mestna hiša in župnijska cerkev sv. Marka, na vzpetini nad njimi pa bdi igrivo razgiban grad, ki je današnjo novogotsko podobo dobil sredi 19. stoletja. Volšperk velja v novejšem času za mesto športa. Tamkajšnji RZ Pellets WAC, za katerega uspešno igra slovenski napadalec Tadej Trdina, je edini koroški nogometni klub v avstrijski Bundesligi. V njej je debitiral v sezoni 2012/2013, lansko sezono pa je končal na petem mestu.

Za Volšperkom (če imate po 30 kilometrih dovolj kolesarjenja, se mirno obrnite nazaj proti Labotu) se dolina občutno zoži. Mimo velike tovarne papirja v Frantschachu prispemo v naselje St. Gertraud. Za njim se kolesarska steza konča, zato moramo na precej prometno, a široko cesto. Vzpon je bolj strm kot na trideset kilometrov dolgi poti med Labotom in Volšperkom, kjer je le 115 metrov višinske razlike, vendar še vedno zložen. V gozdnati dolini je prostor le za cesto, železniško progo in reko. Kolesarjev je malo, neprimerno manj kot prej.

Za visokim avtocestnim viaduktom, ki pri Twimbergu seka dolino, se začne pokrajina odpirati. Smo v zgornji Labotski dolini. Po desetih kilometrih ceste imamo pod seboj znova kolesarsko stezo, ki nas kmalu pripelje v Bad St. Leonhard. V srednjem veku so na tem območju kopali zlato in srebro ter pozneje železovo rudo, danes pa je to priljubljen zdraviliški kraj.

Z glavnega trga zavijemo levo in nadaljujemo po kolesarski stezi ob cesti do Reichenfelsa (809 m). Za tem naseljem s približno 1.100 prebivalci je meja med Koroško in Štajersko. Labotnica zavije med hribe, mi pa razjahamo kolo na majhnem trgu pod župnijsko cerkvijo apostola Jakoba starejšega. Ta je zavetnik romarjev, zato se mu lahko priporočimo za srečno romanje skozi življenje. V bližnji trgovini pa lahko kupimo vse potrebno za telesno okrepčilo, preden se po isti poti zapodimo nazaj v Labot.

OSNOVNI PODATKI

Pot: Labotska kolesarska pot R10 pelje od Labota mimo Šentpavla in Šentandraža do Volšperka, od tam pa skozi deset kilometrov dolgo sotesko do Bad St. Leonharda in Reichenfelsa. Med Labotom in Volšperkom (približno 30 kilometrov) vozimo po lepi kolesarski stezi, ki je primerna tudi za družinski izlet. Pozneje se pridružimo široki prometni cesti, zadnji del pa smo znova na kolesarski stezi. Do izhodišča se vrnemo po isti poti.

Dolžina: 125 km (od Labota do Reichenfelsa in nazaj z nekaj ovinki po večjih krajih).

Višinska razlika: 460 m.

Dostop: Do Labota se lahko pripeljemo iz Dravograda ali čez Jezersko, Železno Kaplo in Pliberk.