Ko smo v začetku avgusta za Našo družino pripravljali izletniško reportažo o trdnjavi Kluže in Loški Koritnici, smo med vožnjo proti domu zavili še k Nadiži. Čeprav smo v poletni vročini hrepeneli predvsem po osvežitvi, so nas očarale podobe Stola, vasi pod njim ter reke, ki se je pretakala čez prodišča in tolmune. Vse te zanimivosti lahko spoznamo tudi na krožni kolesarski poti po Breginjskem kotu – najbolj zahodnem koncu Slovenije. Njen potek je na kratko predstavljen v knjižici Kolesarske poti (Kobarid – Nadiške doline – Tolmin), ki jo je skupaj z zemljevidom leta 2008 izdala LTO Sotočje.

Dopoldne se je nagibalo proti poldnevu in temperatura se je hitro bližala tridesetim stopinjam. Kobarid sem zapuščal pozno, vendar tega nisem obžaloval, saj pelje cesta proti nekdanjemu mejnemu prehodu Robič skozi lipov drevored. Ko sem pri Starem selu zavil proti Breginju in je senca nad mano izginila, pa sem že razmišljal malo drugače.

Pred mano se je zarisal del 35 kilometrov dolgega Stolovega grebena. Pred leti sem v Družini že opisal dobre štiri ure dolg vzpon na vrh iz Kobarida. Pot je najlepša pozno spomladi in v zgodnjem poletju, ko je ob njej veliko rož, a tudi zgodaj jeseni vam ne bo žal, če boste zanjo porabili lep dan.

Cesta se je pognala poševno navkreber in me skozi Potoke pripeljala v Borjano. V pripeki sem si komajda lahko zamišljal, da je vas pred šestimi desetletji tako zamedel sneg, da so se ljudje le stežka prebijali iz hiš. 14. februarja 1952 zvečer sta s pobočij Stola pridrvela plazova. Prvi je v eni od hiš pobil mater in sina, drugi je porušil sedem hiš in poškodoval več drugih poslopij. Pred župnijsko cerkvijo sv. Katarine Aleksandrijske je odcep do kampa Nadiža, zato sem poslej srečeval manj avtomobilov. Ni pa zmanjkalo potočkov, ki se stekajo s pobočij Stola.

Nad vasjo Sedlo stoji pokopališka cerkev sv. Križa, ki jo je v 15. stoletju pozidal Andrej iz Loke, pod cesto v spodnjem delu vasi pa je veliko večja in novejša župnijska cerkev. Še vedno sem vozil navkreber. Ko se je cesta izvila iz objema dreves, se je pred mano razgrnil Breginj. V njem je leta 1900 živelo kar 679 prebivalcev, danes pa jih je manj kot dvesto. Nekoč so v vasi prevladovale značilne beneškoslovenske hiše, zidane v strnjeni gruči z ovalnim tlorisom. Po rušilnem potresu leta 1976 so ljudi preselili v nove montažne hiše, od starega Breginja pa so se ohranile le štiri domačije. Ogledamo si jih lahko, če pred župnijsko cerkvijo sv. Nikolaja zavijemo v desno. Mimo Ščirnovega ograda pelje tudi označena planinska pot proti Stolu in Breškemu Jalovcu. Po tej makadamski in betonski poti ob potoku Bela se lahko s kolesom vzpnemo do cerkve Marije Snežne, ki stoji na razgledni vzpetini nad Breginjem.

Greben Stola za mojim hrbtom je postajal čedalje širši, pred mano pa kar ni hotelo zmanjkati klanca, ko sem iz Breginja krenil proti Logju. Končno se je cesta prevesila navzdol, zdirjala mimo cerkve sv. Primoža in Felicijana, zavijugala med hišami in se spustila do Nadiže. Na drugi strani je bilo seveda treba znova navkreber. Kopalci so mi namenili nekaj pomilujočih pogledov, ko sem se v pripeki zagrizel v klanec, jaz pa sem bil kmalu skoraj tako moker kot oni.

Vzpon do Robidišča je strm, saj leži to najzahodnejše naselje v Sloveniji na nadmorski višini 670 metrov. Tam sem znova zagledal zahodni del Stolovega grebena. Nad dolino potoka Lerada se je kazal bližnji Prosnid, ki je že v Italiji, pred mano so vstajale prve kamnite hiše. Teh je danes več kot ljudi, saj podatki govorijo o trinajstih prebivalcih, leta 1900 pa jih je bilo okrog dvesto. Kljub temu je bilo v vasi ob mojem prihodu kar živahno, še zlasti okrog tamkajšnje turistične kmetije.



Med spustom do Podbele sem hitro prispel do Napoleonovega mosta, ki naj bi ga leta 1797 prečkala francoska vojska. V zeleni reki pod njim so se namakali plavalci, mimo njih pa so kot sence lenobno drsele ribe.
Malce naprej me je s kolesa zvabila cerkev sv. Helene na Lupu, ki stoji na nizkem osamelcu pri naselju Podbela (do nje je deset minut hoje po gozdni stezi). Poslikal jo je Jernej iz Loke. Leta 1976 jo je porušil potres, vendar so jo pozneje obnovili.

Krožna kolesarska pot po Breginjskem kotu zavije na začetku naselja Podbela proti kampu Nadiža. Naslednji kilometri so primerni le za gorska kolesa (če ga nimate, boste morali po cesti strmo navkreber do Borjane), saj pelje po grobem kolovozu in gozdni stezi. Po strmem spustu, ki sem ga zaradi varnosti rajši prehodil, sem prispel do brvi, čez katero pelje pot k cerkvi sv. Volarja. Od tam naprej je pot znova širša in prijetnejša.

Popoldne se je prevešalo v večer, ob reki pa se je še vedno razlegal smeh kopalcev. Parkirišče blizu vasi Robič je bilo skoraj polno. Po tolmunih so čofotali otroci in starejši, ki ob tem niso skrivali ugodja. Kolo sem položil na prod, si sezul čevlje in se po gladkih kamnih sprehodil čez reko, ki mi je segala le do kolen.

Še z mokrimi nogami sem znova sedel na kolo. Nadiža je zavila na jug proti Italiji, jaz pa po široki asfaltni cesti proti Kobaridu.

OSNOVNI PODATKI

Izhodišče: Kobarid.
Opis poti: Kobarid–Staro selo–Potoki–Borjana–Breginj–Logje–Robidišče–Podbela–Robič–Staro selo–Kobarid. Iz Starega sela nas dolg, a položen klanec pripelje v Breginj, od koder se skozi Logje spustimo do Nadiže. Sledi nekoliko strmejši vzpon do Robidišča in spust nazaj do Podbele. Če imamo gorsko kolo, nadaljujemo vožnjo po grobem kolovozu ob reki do Robiča, od koder se po cesti vrnemo v Kobarid.
Dolžina poti: 45 km.
Zemljevid: Turistični in kolesarski zemljevid Kobarid – Nadiške doline – Tolmin, 1 : 55.000.
Več informacij: breginjski-kot.com