Poletna pripeka je izsušila ravnino med Javorniki in Slivnico. Čeznjo z zadnjimi močmi vijuga Stržen, na njegovih bregovih valovi močvirsko rastlinje, nedaleč stran ležijo bale sena, iz katerih štrlijo travnate bilke. Vse je negibno, toda nenadoma se vse spremeni. Ko se čez nebo od jugozahoda navlečejo temni oblaki in stresejo na tla svoj mokri tovor, privre iz luknjičastega podzemlja silna množina vode. Tam, kjer so bili prej travniki, nastane jezero, v katerem se zrcalijo temni notranjski gozdovi. »Jezeru je, jezera nej,« domačini na kratko opišejo to nenavadno spreminjanje narave pred njihovimi vrati.



To jezero se po kranjsko imenuje Cerkniško jezero in je dobilo ime od trga Cerknice, je v Slavi vojvodine Kranjske zapisal Valvazor. Zdi se, da je nekoč v pustinji bila tu cerkvica, ki pri njej še ni bilo hiš, kakor še dandanes nahajamo po Kranjskem posamezne cerkve v čisto samotnih krajih. Imenovali so jo cerkvica, ker pravijo še danes v našem deželnem jeziku majhnemu cerkvenemu poslopju ali božji hiši cerkvica. Nato pa se je sčasoma s slabim izgovorom »v« spremenil v »n« in namesto Cerkvica je prevladalo Cerknica. Razlagi imena je Valvazor dodal obsežen opis življenja in dogajanja na jezeru, ki lahko po obilnih padavinah doseže celo površino 29 kvadratnih kilometrov.

Valvazorjevo poročilo v Slavi vojvodine Kranjske je k Cerkniškemu jezeru privabilo vrsto učenjakov, ki so poskušali pojasniti kraške pojave na njem. To se jim je posrečilo, vendar jezero kljub temu ostaja skrivnostno in nadvse privlačno. Če ga hočemo zares spoznati, se moramo k njemu odpraviti večkrat – ko je polno in ko je prazno. Svojevrstno sliko o njem si lahko ustvarimo tudi med kolesarjenjem po njegovem obrobju.

Mimo Martina Krpana
Cerknica je ravno prav velika, da ni treba predolgo iskati parkirnega prostora. Meni se je sredi prvega šolskega dne sreča nasmehnila pri župnijski cerkvi Marijinega rojstva, od koder sem potem odbrzel po klancu navzdol do glavne ceste. Tam stoji ob križišču kip Martina Krpana, ki ravno prestavlja svojo kobilico.

Na drugi strani glavne ceste hitro prispem v Dolenjo vas. Tam se mi pridruži lenobna Cerkniščica, v katero tu in tam skoči žaba in za trenutek vzvalovi njeno gladino. Za hišami na levi stoji cerkev sv. Lovrenca. Ker jo od vseh strani obdajajo drevesa, od daleč vidim le vrh njenega zvonika.

Na koncu vasi se asfaltna cesta spremeni v makadamsko. Kdor hoče obkrožiti le jezero, mora na križišču nadaljevati naravnost, mene pa mika še ogled Rakovega Škocjana, zato zavijem desno proti Zelšam. Cesta do tja pelje po gozdnatem robu, s katerega kmalu zagledam cerkev sv. Volbenka. Kar nič se ne čudite, če je skoraj v vsakem odstavku omenjena kakšna cerkev. V Valvazorjevem času jih je bilo v okolici jezera dvajset in tudi danes jih ni dosti manj.

V Rakov Škocjan
Med cesto in cerkvijo je ozek pas drevja, zato po občutku poiščem stezo, ki pelje na plano. Ker se mi poskus posreči, se hitro povzpnem na nizko vzpetino, kjer gleda iz trave nekaj jesenskih podleskov. Mimo cerkve mi pogled odtava do razpotegnjene Slivnice. Ta je imela nekoč zlovešč sloves, saj je bila menda na njej luknja, v kateri so nastajale nevihte. Na vrhu imajo coprnice, vešče in grdobe svoje plese in sestanke, je razložil Valvazor. Vidijo se kot leteče drobne lučce. Sploh je pokrajina tam okrog s coprnicami dovolj založena. Tisto so bili hudi časi! Ne pa danes, ko med vožnjo okoli presahlega jezera od vseh zveri in grdob srečam le veverico, ki čepi na robu ceste. Šele ko se ji povsem približam, skoči na smrekovo deblo in s krempeljci popraska po njegovi skorji.

Na koncu Zelš zavijem v levo na cesto, ki pelje v Rakov Škocjan. Malce vzpona, malce spusta in že sem pri Malem naravnem mostu. Čaroben pogled v globino me zvabi na strmo stezo, ki se spušča proti vznožju skalnatih sten, v kraljestvo temačnih prehodov, obokov in podzemnih votlin. Med hojo ne škodi malce previdnosti, saj je steza ob vodi ponekod spolzka, tabla pa opozarja tudi na padajoče kamenje. Pozneje se sprehodim tudi pod dobra dva kilometra oddaljenim Velikim naravnim mostom, nad katerim so ruševine cerkve sv. Kancijana. Po njej in po rečici Rak je Rakov Škocjan dobil ime.

Okoli jezera
Ko se vrnem do Dolenje vasi, zavijem desno. Makadamska cesta se čisto počasi vzpenja po gozdnatem robu jezera. Skozi zid krošenj le tu in tam vidim delček travnate ravnine, na katero se čez šest kilometrov tudi spustim. Na križišču zavijem v desno in se ob robu polja povzpnem v vas Otok, ki je z bližnjo okolico po obilnem deževju res pravi otoček sredi razlitega vodovja. Ko se cesta na koncu vasi prevesi navzdol, opazim vozno pot, ki pelje navkreber. Po njej grem do domačije, prislonim kolo na drevo in poiščem prehod do precej zapuščene podružnične cerkve sv. Primoža in Felicijana.

Za Otokom se cesta znova potegne nad jezero, potem pa skozi vas Laze pri Gorenjem Jezeru spusti na njegovo dno. Kmalu prispem do mostu čez Stržen. Oznaka na merilni skali kaže, da je ob poplavah konec novembra 2000 voda segala visoko čezenj, zdaj pa nekaj metrov pod njim iz suhe struge štrlijo goli kamni. Nasprotno pa je tja proti Obrhu struga še zalita z vodo, v kateri se ogledujejo visoke trave.

Prva vas na vzhodni strani jezera je Gorenje Jezero. Ko začne voda upadati in tako naznani, da jezero odteka, je v Slavi vojvodine Kranjske zapisal Valvazor, mora cerkovnik te vasi paziti, kdaj po treh dneh nastopi čas ribolova v Malem Obrhu; tedaj mora pozvoniti v cerkvi sv. Kocijana. Ko zadoni zvonjenje in ga ljudje zaslišijo, popuste delo na polju, se naglo zbero s saki, vržejo obleko in sramežljivost raz sebe in hite k jezeru čisto nagi in goli, kakor so iz materinega telesa na svet prišli. Vse se meša neovirano in čisto brez sramu, popolnoma nago: stari in mladi, moški in ženske, poročeni in neporočani. Nihče se ne briga za figova peresa, zakaj nihče ne gleda ljudi, temveč ribe, ki jih s saki marljivo zasledujejo. Cerkev sv. Kancijana stoji še danes, o takšnem ribolovu, kot ga opisuje Valvazor, pa ni več ne duha ne sluha.

Po asfaltni cesti se počasi vlečem skozi Goričice in Lipsenj, v Žerovnici pa dokončno omagam. Ker sem preveč mislil na vodo v jezeru in premalo na tisto v nahrbtniku, sem izsušen kot jezersko dno. No, k sreči so na svetu še dobri ljudje in tako kmalu osvežen odhitim naprej.

V Grahovem se zgodovina jezera pomeša z zgodovino bratomorne vojne. V tem kraju ob vznožju Slivnice je pred šestinšestdesetimi leti v goreči domobranski postojanki umrl pesnik France Balantič. Nanj spominja odprta kamnita knjiga pred staro osnovno šolo, ki stoji nasproti župnijske cerkve.

Iz Grahovega nadaljujem po neprijetno prometni cesti do Martinjaka, kjer pobegnem navzdol med travnike. Sonce ravno zahaja. Nad samotnim drevesom, pred katerim stoji križ, se čedalje svetleje riše Luna. Kljub temu do cerkve sv. Petra in Pavla v Dolenjem Jezeru še prikolesarim v dnevni svetlobi. Tam hreščanje pod kolesi potihne in tako do bližnje Cerknice prispem v tišini poznopoletnega večera.

OSNOVNI PODATKI
•Pot Cerknica–Dolenja vas–Otok–Laze pri Gorenjem Jezeru–Gorenje Jezero–Lipsenj–Žerovnica–Grahovo–Martinjak–Dolenje Jezero–Cerknica je dolga 33 kilometrov. Višinska razlika med najnižjo in najvišjo točko je približno 70 metrov, klanci in spusti so blagi. Dobro polovico poti se peljemo po širokih makadamskih cestah, drugo je asfalt. Če spotoma zavijemo v Rakov Škocjan, se izlet podaljša za dvanajst kilometrov.

•Dodatne informacije o Cerkniškem jezeru in okolici: TIC Cerknica, Cesta 4. maja 51 (od ponedeljka do petka od 8. ure do 15.30 in ob sobotah od 8. do 13. ure). Ob sobotah in nedeljah med 11. in 17. uro je na parkirišču pri Cerkniškem jezeru (Dolenje Jezero) informativna stojnica.

•V Muzeju Jezerski hram v Dolenjem Jezeru si lahko do konca oktobra vsako soboto ob 15. uri ogledamo slikovito maketo Cerkniškega jezera.

Nedeljska maša
•V župnijski cerkvi Marijinega rojstva v Cerknici je maša vsako nedeljo ob 8., 10. in 18. uri.