FOTO: Ratko Mavar.


Ivan Filipović se je rodil leta 1968 v Tomislavgradu v Bosni. Njegova mladostniška iskanja so sovpadla z razpadom Jugoslavije in kot mnogi mladi v tistem času se je znašel v peklu droge. Pri 19-ih je pristal v Nemčiji, izkusil je ulico in zapor.

Po petih letih življenja na dnu je odšel na zdravljenje v skupnost Cenacolo, ki jo je za odvisnike in vse, ki so nezadovoljni s svojim življenjem, pred 35 leti v Italiji ustanovila redovnica sestra Elvira.

Po zdravljenju se je odločil, da v skupnosti ostane in postal – duhovnik. Danes deluje v hiši za integracijo skupnosti Cenacolo v Zagrebu.

Kaj vas je v Cenacolu tako pretreslo, da ste doživeli življenjski preobrat?

Ko sem prvič videl sestro Elviro, bilo je 8. decembra 1994, nam je v kapeli v Medžugorju govorila o tem, da se ti v življenju obrestuje, če si dober. Na koncu je postavila vprašanje: Kdo od vas želi biti dober? Vsi so dvignili roko, samo jaz ne.

To je bilo po dveh mesecih bivanja v skupnosti. V moji glavi je bil film: samo malo še, za božič bom šel domov. Vedel sem že, koga bom pretepel, koga bi najraje ustrelil, kje bom našel drogo, kako bom zaslužil denar.

Imel sem svoje načrte in v teh načrtih ni bilo veliko dobrega. Med 150 ljudmi samo jaz nisem mogel dvigniti roke. To je bilo prvič po mnogih letih, da nisem imel poguma lagati.

Pred tem je z mano govorilo že mnogo psihologov, psihiatrov, starši, prijatelji, vsi brez uspeha. Potem pa pride ena redovnica … Tisto noč nisem spal in vso noč se mi je po glavi podila misel: »Zakaj ne želim biti dober?«

Sram me je bilo jokati v postelji, v sobi nas je bilo takrat veliko. Dvakrat ali trikrat sem ponoči vstal, šel na stranišče in tam jokal. Naslednji dan smo vsi skupaj molili rožni venec in takrat se je v meni nekaj prelomilo. Odločil sem se, da bom ostal v skupnosti in da želim postati dober.

Kaj je v procesu zdravljenja odvisnosti pravzaprav najtežji korak?

Mislim, da je najteže sprejeti poraz. Priznati, da si v življenju zgrešil. V skupnost prideš v nekem trenutku, ko si na dnu, ko si potonil, a to še ne pomeni, da si v sebi priznal, da je tvoje življenje povsem zgrešeno, da se moraš spremeniti.

Nekdo pride v skupnost zato, ker ga je prisilila žena, nekdo zato, ker mu grozi zapor, ali zato, da bi bili starši zadovoljni.


FOTO: Ratko Mavar.

Prelomna točka je, ko si priznaš: lagal sem, prevaral sem, kradel sam, bil sem nezvest. Ko vidiš, da je bilo vse tvoje življenje laž, in si rečeš: ne želim več biti tak. To je trenutek resnice do samega sebe in odločitve, kdo želim biti jutri.

Potem se prave bitke šele začnejo. Potreben je čas, da se oblečeš v novega človeka. Tudi v skupnosti tega ne dosežejo vsi.

Vi ste v skupnosti premagali odvisnost in se celo odločili, da boste postali duhovnik.

V skupnosti sem odkril, kako lepo je, ko sebe daruješ za druge. Najprej sem se odločil, da bom vse življenje ostal v skupnosti, potem pa je prišel še Božji klic v duhovniško življenje.

Temelj je v tem, kar smo se naučili od Elvire: da opustimo svoj egoizem in začnemo misliti na ljudi okrog sebe. Da podamo roko tistemu, ki je v stiski, in da po drugi strani dopustimo, da tudi nam drugi podajo roko, ko smo sami v stiski. To je bilo zame nekaj novega, česar v prejšnjem življenju nisem poznal.

Katera je vaša največja zmaga v življenju?

Gotovo je velika zmaga, ko se človek reši zasvojenosti z drogo, s heroinom, tako kot se je zgodilo meni. Lahko pa gremo še globlje, droge so le na površju.

Velika zmaga je, kako se vsak dan znova upreti sebičnosti, kako se čemu odpovedati, zato da narediš nekaj dobrega bratu ob sebi. To ne pride spontano in ni lahko, človek bi namreč raje šel po poti najmanjšega odpora.

Sebi je treba vsak dan umirati, pa te bo na koncu življenja čakala največja zmaga.

V skupnosti danes sprejemate fante in dekleta s hudimi težavami, tu so še njihovi starši z visokimi pričakovanji. S kakšnimi izzivi se srečujete?

V zadnjih letih se največ ukvarjam s področjem resocializacije. To so ljudje, ki po obdobju zdravljenja ne znajo iti na bankomat, ne znajo izpolniti preprostega formularja, iti na zavod za zaposlovanje in se zaposliti.

S temi stvarmi se preprosto nikoli niso ukvarjali, ker je del njihovega življenja prežgan. Poskušamo jim pomagati.

Fantje in dekleta v skupnosti Cenacolo so moje življenje. Sploh ne morem več reči: oni so na eni strani, jaz pa na drugi. Preprosto živimo skupaj. Tu sem našel mesto, ki me izpolnjuje in osrečuje. Seveda ne manjka niti stisk, napačnih poti, trenutkov, ko bi lahko dal več.

A ko vidim, da moji napori in podpora nekomu konkretno izboljšujejo življenje, mu vlivajo upanje, vero v novo življenje, v Boga – to daje vsemu smisel. Na koncu lahko rečem, da sem zadovoljen s tem, kar dela skupnost in kar jaz delam v skupnosti.


Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Praznična (pomlad 2021). Revijo lahko prelistate TUKAJ.