Reportažo o sestrah frančiškankah črnogorske province preberite TUKAJ.

Nekaj misli iz intervjuja s s. Emanuelo Žerdin:

*o tem, kaj daje pečat redu, da je odšla k njim v Črno goro: »Skupnost! Ko sem leta 1976 prišla k njim, so bile zbrane mlade sestre iz vseh vetrov, a so se med seboj razumele, dopolnjevale, bile srečne, da lahko živijo za Boga. Ko so moji domači in prijatelji po pismih, kajti telefonov še ni bilo, izvedeli, kam sem odšla, je oče menda rekel: »Saj bo kmalu prišla nazaj!« Pa nisem (nasmeh). Sestre smo delale v bolnišnicah, skrbele za bolne na domu. Bile smo edina katoliška skupnost v Črni gori in še danes je naša provinca edina katoliška ustanova, ki ima naziv »črnogorska«. Nismo delale razlik – v bolnišnicah in po domovih smo pomagale vsakemu, ki nas je potreboval. Vrata samostana so bila vedno odprta. Spominjam se praznovanj božičev in velikih noči, hiša je bila nabito polna, vsak kotiček, vsi so nam prihajali voščit. Za veliko noč smo pobarvale več kot tristo pirhov, da je vsak dobil svojega.«

s. Emanuela Žerdin: Mnogi še zmeraj menijo, da smo redovnice za v kuhinjo in za čiščenje, pa krašenje, morda še za katehistinje. Je čudno, da ob takšni miselnosti mlada dekleta ne vstopajo v samostan? FOTO: Tatjana Splichal

*o poslanstvu skupnosti v Krškem: »Molitev, to je prvo, smo hiša molitve. Po letih smo najstarejša skupnost, pa vendar še vse kar dosti aktivne, tudi naši 87-letnici. Molimo za Cerkev, za svet, k nam prihajajo ali nas pokličejo številni in nas prosijo za molitev za različne potrebe. Po svojih močeh pomagamo v župniji. /…/ Delo se vedno najde. Z veliko ljubezni delamo majhne stvari in ljudje v Krškem to čutijo. Imamo izjemno dobre in prijazne sosede. Eden od njih nam je že pred leti rekel: »Karkoli boste potrebovale, vam bom naredil. Moliti pa ne znam, to delajte ve zame in za moje.«

Nas kot osebe bodo hitro pozabili, Božje navzočnosti pa nikoli. Smo orodje, po katerem Bog želi govoriti ljudem, da jih ima rad.

*o skrbi, kaj bo s skupnostjo čez 20 ali 30 let: »Bog ima domišljijo, bo že poskrbel. V provinci je veliko mladih sester, predvsem Albank, in vodstvo province želi ohraniti to skupnost v Krškem. Smo nekako mirne, saj za nami stoji velika skupnost, ki zelo ceni povezanost med družinskimi člani in spoštuje starejše. Sicer pa smo odprte za nove poti redovništva, kakšne bodo, ne vem. Me jih najbrž ne bomo doživele, zase pa vem, da bom iz nebes kukala dol, kaj se bo dogajalo. Pomembno je, da redovi sprejemamo spremembe in ohranimo zdrave temelje, odpremo vsa vrata in okna novemu vetru, naj prepiha, naj prinese svežine. Močno sodelujemo tudi z drugimi redovi, brez povezovanja in sodelovanja ne vidim prihodnosti redovništva.«

s. Emanuela Žerdin: Če moja uniforma ljudi spomni na Boga, na njegov obstoj in navzočnost, potem me ne moti, če se bodo drli za menoj »nuna, nuna« in še kaj hujšega. FOTO: Tatjana Splichal

*o mestu redovnic v Cerkvi: »Mnogi še zmeraj menijo, da smo redovnice za v kuhinjo in za čiščenje, pa krašenje, morda še za katehistinje. Je čudno, da ob takšni miselnosti mlada dekleta ne vstopajo v samostan? Spomnimo se prizora katehetskega simpozija: večina v dvorani so ženske, za predavateljskim pultom pa samo moški. Ali pri maši v cerkvi: naš župnik v župnijski cerkvi pri delavniški maši vedno pozdravi le »drage sestre«, kajti moških ni. Ni treba zahtevati vodilnih mest, ampak osnovno spoštovanje kljub ponižnosti lahko pričakujemo. Me, ki smo delale v »civilnih« ustanovah, smo včasih razočarane, ker smo bile tam bolj upoštevane kot v svoji dragi Cerkvi. Ženske »ne kažemo mišic«, imamo pa drugačne darove, ki pa jih žal mnogi v naši Cerkvi ne vidijo. Papež Frančišek na tem področju dela pravo malo revolucijo.

Spominjam se praznovanj božičev in velikih noči, hiša je bila nabito polna, vsak kotiček, vsi so nam prihajali voščit. Za veliko noč smo pobarvale več kot tristo pirhov, da je vsak dobil svojega.

*o poslanstvu redovnic v družbi: »V kraju, v župniji nas zelo lepo sprejemajo. Prihajajo k nam, vrata so vedno odprta. Prihajajo tudi k maši, imamo hišnega duhovnika Roberta Smodiša, saj kar nekaj naših sester ne more do dva kilometra oddaljene župnijske cerkve. Sicer pa nasploh med slovenskimi redovnicami pogrešam več veselja, sproščenosti, samozavesti. Nismo mučenke, nismo uboge! Imamo veliko darov, lepote, imamo Kristusa, prinašamo v svet evangelij. Sama se ne bojim v redovni obleki sredi Ljubljane pozdraviti: Hvaljen Jezus. Redovna obleka me še ne naredi redovnice, je pa kot vsaka druga uniforma – na nekaj spomni, opozori. Če moja uniforma ljudi spomni na Boga, na njegov obstoj in navzočnost, potem me ne moti, če se bodo drli za menoj »nuna, nuna« in še kaj hujšega. Nas kot osebe bodo hitro pozabili, Božje navzočnosti pa nikoli. Smo orodje, po katerem Bog želi govoriti ljudem, da jih ima rad.«

Pogovor s s. Emanuelo Žerdin najdete v 12. številki Družine.