Redovno življenje, kot smo ga poznali, je iskalo smisel v služenju ljudem. Ženske in moške je pripeljalo do tega, da so živeli evangelij zelo radikalno. Od zgodnjih časov so se mnogi predani misijonarji odpravili v oddaljene kraje, da bi širili Božjo besedo in udejanjili Božje kraljestvo. To smo razumeli kot prvenstveno nalogo, saj je bil to način, s katerim je Jezus sam videl svoje poslanstvo, kot je opisano v 4. poglavju Lukovega evangelija: »Gospodov Duh je nad menoj ...«

Spremembe redovnega življenja

Po drugem vatikanskem koncilu so se okna Katoliške Cerkve odprla in v svežini Svetega Duha smo spoznali nujnost življenja z ubogimi. Skoraj 60 let pozneje vidimo, da je redovno življenje doživelo drastične spremembe. Vidimo, da se redovne kongregacije umikajo povabilu, da bi postale preroški klic, da bi bile vest Cerkvi in svetu. K čemu smo torej poklicani posvečene ženske in moški? V našem času primanjkuje ne samo novih poklicev, amapk tudi pravih preroških ljudi. Kako drugačni smo mi? Ali smo resnično kvas v testu, sol sveta, luč v temi?

S. Dorica Sever (FMM) je zadnjih 25 let misijonarila med Inuiti. FOTO: Osebni arhiv

S temi vprašanji sem se spopadala vsak dan, ko sem razmišljala o pomenu svoje prisotnosti na severu našega planeta v teh zadnjih 25 letih. Tudi sedaj vedno znova pogledam globoko vase, iščem smisel, dobim energijo, grem naprej – vendar se pogosto ustavim in se vprašam: Ali sem edina? Ali sem kapljica v oceanu mnogih, ki živijo v svojih institucijah in si prizadevajo biti zvesti svojemu poklicu?

Zakaj v neznano

Bistvo redovnega življenja je zame ponižna ljubezen do Jezusove osebe. Da bi ohranili ta ogenj, moramo živeti po njegovih besedah (Lk 4). Vsak dan moramo na novo opredeliti, kaj je tisto, kar nam daje zagon, da zapustimo toplino naših družin in skupnosti in se odpravimo na neznano potovanje.

Kot pravi Joan Chittister: »Moramo razplamteti plamen sveta, ki ga še nismo videli, vendar bo zagotovo zagorel.« V pogumnem redovniku leži žerjavica duhovnega življenja, ki ne le naredi sodobno versko življenje resnično in religiozno, ampak omogoča tudi prihodnost. Danes mnogi redovniki pod krinko duhovnosti in zvestobe obredom iščejo zatočišče, mirno življenje.

Kako živeti poklicanost?

Toda kaj je storil Jezus? V zgodnjih in poznih urah se je umaknil od ljudi, da bi bil v občestvu s svojim Očetom, morda zato, da bi poiskal odgovore na zapletena vprašanja, s katerimi se je soočal. Ko je hodil po tej zemlji, je bil resnično človek, resnično Bog. Potem, ko je bil poln milosti in moči, se je pomešal med ljudi; šel je tja, kjer je bilo življenje kruto, napolnjen z ljubeznijo, sočutjem in odpuščanjem.

Torej, kje sem danes? Kako po udeležbi pri evharistiji živim svojo poklicanost?

Luč, ki sveti v Chesterfield Inletu, misijonu s. Dorice. FOTO: Osebni arhiv

Mnogi delajo v institucijah in se včasih ne zavedajo, kaj se dogaja zunaj njihovih zidov. Mnogi verjamejo, da ko se končajo njihove institucionalne dolžnosti, se konča tudi njihov dan – preostali čas je za počitek in sprostitev. Kako lahko potem postanemo vest Cerkve in družbe, če ne stojimo ob strani človeštvu, ki se bori? Kako naj postanemo Jezusovo človeško obličje, če ne vstopimo v svet tistih, ki so na obrobju? Kakšen je naš vpliv? Kako smo solidarni z ljudmi v naši okolici, ki se borijo za preživetje? Ali razumemo lakoto in revščino kot izziv?

Srečevati ljudi tam, kjer so

V novi evangelizaciji smo vabljeni, da se srečamo z ljudmi tam, kjer so, in jim stojimo ob strani v solidarnosti. Ljudje na obrobju iščejo priznanje, sprejemanje in dostojanstvo. V mojih izkušnjah, ko sem bila z ljudmi na obrobju, so me vedno presenetile njihova vedrina, toplina, njihova dobrodošlica in pripravljenost, da delijo vse, kar imajo. To so ljudje, ki še naprej opredeljujejo mojo duhovnost, me motivirajo in navdihujejo na številne tihe načine, da ohranjam ogenj. Njihova želja do življenja in odpornost me navdihujeta v življenjskih bojih.

Ko misijonarkina postelja postane zavetje otrokom, ki bežijo pred pijanimi starši ... FOTO: Osebni arhiv

Hvaležena sem svoji kongregaciji, ki mi je zaupala, da sem toliko let živela sama, imela možnost oblikovati skupnost z ljudmi in razširiti prostor svojega šotora, k čemur so me motivirali razni misijonski projekti. Ti so lahko nastali s pomočjo dobrih ljudi in Misijonskega središča Slovenije. Vem, da sem privilegirana. Vendar življenje ni bilo vedno lahko. Bilo je nekaj besnih viharjev. Naučili so me preživeti v težkih razmerah, iskati moč in živeti svoje življenje s hvaležnostjo.

Ozka pot ni enostavna

Toda še naprej se sprašujem – kdo bo osvetlil pot? Kdo bo začel preoblikovati redovno življenje? Medtem ko nekateri v moji kongregaciji občudujejo moje poslanstvo, veliko vprašanj ostaja … Na žalost se mi ni nihče pridružil na tej poti.

Kaj me torej poganja naprej? Moje globoko prepričanje o mojem notranjem klicu. Moje prepričanje, da je hoja po neuhojeni poti lahko osamljena, ker potovanje po ozki poti ni enostavno in ne pozna veliko spremljevalcev.

Z inuitsko družino po obredu svetega krsta. FOTO: Osebni arhiv

Moja moč prihaja iz tihih trenutkov, ki jih preživim vsako jutro in večer, ko razmišljam o svojem dnevu, iščem modrost in moč, da bi bila odprta za življenje in se odzvala, kadar in kamor me kliče Ljubezen.