Foto: Tatjana Splichal.

Z Andrejem Peršinom stojiva na zadnjem od trnovskih vrtov, ki se je v celoti ohranil. Živopisane cinije so popoln kontrast visokim trnovskim stolpnicam v mestnem središču Ljubljane. Zemljišče je leta 1882 kupil njegov praded Jakob Peršin. Andrej nadaljuje trnovsko solatarsko tradicijo in je edini, ki zelenjavo na trg še vozi s cizo.

Nostalgija po časih, ki jih ni več

Odkar ga je prišlo posnet več domačih in tujih televizij, avgusta letos tudi nemška ZDF, je postal prava turistična znamenitost. S svojim načinom življenja Peršinovi prinašajo nostalgijo po časih, ki jih ni več, njihov okus pa se da še zaslutiti v čudoviti zelenjavi, pridelani sredi mesta.

Na drugi strani obsežnega vrta se nakazuje Opekarska cesta, ki je ime dobila po opekarnah. Te so doživele razmah po letu 1754, ko je Marija Terezija zaradi nevarnosti požarov prepovedala gradnjo lesenih hiš. Dostava opek je tekla po vodi, vsaka opekarna je imela svoje pristanišče, v Trnovem so bili plovni kanali, zato je upodobitve čolnarjev še vedno moč videti na banderih trnovske cerkve.

»Trnovo ni povezano s trnjem, kot nekateri mislijo, temveč izhaja iz nemške besede Türen au (vstopna loka, pristan), zato domačini še vedno rečemo Trnou,« pove Andrej Peršin z značilnim naglasom.

Ko je zmanjkalo gline in so opekarne prenehale z delom, so teren zasipali s popotresnim materialom in pepelom. »Tiste čase je bil to ničvreden teren, smetišče. A z današnjega vidika je to bio. Tu so se naselili ljudje z družbenega roba. Delavke iz Tobačne so presežek pridelka ponujale na trgu. Sčasoma pa je Trnovo postalo 'nobl' soseska,« pove.

»Delamo po starem«

Pred stotimi leti (1920), ko se je po koncu prve vojne dedek Mihael vrnil s soške fronte, so Peršinovi začeli voziti pridelke na Vodnikov trg. Ko so konec sedemdesetih let začeli graditi sodobno sosesko, pa so kmete s Trnovega preselili na Cesto dveh cesarjev.

»Tudi nas bi morali leta 1980 preseliti, a ker smo se preživljali samo z vrtom, pri hiši pa smo bili štirje otroci, nas niso mogli postaviti kar na cesto,« se spominja Andrej. Potem je zmanjkalo denarja, samoprispevek je bil prenizek in apetit tedanje mestne občine se je ustavil. »Vrtec so zgradili poleg šole, nas pa so pustili pri miru. Naš vrt je za Ljubljano velik, za kmetijo pa je 6000 kvadratnih metrov majhna obdelovalna površina,« pove Andrej. Razen oranja zemljo obdelujejo ročno. »Naš vrt je bio, za hrbet pa to ni hvaležno,« pravi.


Foto: Tatjana Splichal.

Sadike vzgajajo na star način, zato so trpežne in se ob presaditvi hitro postavijo pokonci. Sadike v lončkih, kakor jih ponuja večina vrtnarij, so lahko tudi zastarane in ob presaditvi zastanejo. Ko pri Peršinovih izpulijo sadiko in jo zavijejo v časopisni papir, pa jo morajo v dnevu, dveh prodati. Napaka je, da ob sadiki, ki jo denimo potegnemo iz plastičnega lončka, pustimo gomolj zemlje. Tega je treba odstraniti kot tudi del korenin, ker je zemlja že izčrpana, korenina pa se mora razrasti na novo, zato svetuje, da take korenine primerno odrežemo. »Bo lepše štartala,« pravi.

»Tednik Družina je ravno pravega formata, odličen je za zavijanje sadik. Delamo po starem. Sem velik tradicionalist,« se nasmeje. Družino imajo pri njih naročeno, odkar pomni, Praznično pa od začetkov njenega izhajanja.

»Nedelja je svet dan«

»Naša glavna dejavnost je pridelava sadik, ker bi težko preživeli od prodaje zelenjave,« se pogovoru na vrtu lepo obnovljene stare kmečke hiše pridruži žena Mateja, s katero sta se poročila leta 2010 in imata sina Jakoba. Da se je na zelenjadarski kmetiji po dvajsetih letih dela v gospodarstvu zaposlila tudi Mateja, je bila zelo dobra odločitev. Prinesla je potrebno znanje iz logistike. S pomočjo družbenih omrežij skrbi, da so ljudje obveščeni, kdaj in kje lahko prevzamejo sadike.

»Nedelja je svet dan,« pravita. »Veliko kmetij dela ob nedeljah. Težko je najti mero, kaj je požrešnost, kaj pa delavnost. To mora človek ugotoviti pri sebi in si postaviti mejo,« ugotavljata. Knjiga Ekonomija dobrega in zlega Tomaša Sedlačka je Andreja nagovorila prav v tem, da pohlep ne sme biti gonilo, ki narekuje način življenja.


Foto: Matevž Peršin.

Babičina ciza

Ciza, ki jo Peršinovi uporabljajo zdaj, je kopija originalne, ki jo je uporabljala njihova babica. Po predlogi jo je izdelal trnovski mizar Tratar. Od babičine cize, ki se je iztrošila in polomila, so uporabili podvozje in kolesa. Trnovske cize so bile temno zelene s črnimi kolesi. »Zakaj je bila naša svetlo rjava z rdečimi kolesi, pravzaprav ne vem. Ciza ima dve kolesi in ročaj. Je prevozno sredstvo in štant hkrati. Na začetku in koncu sezone, ko je robe manj, zadošča, da vse naložim na cizo, položim deske in jo razširim v prodajni pult. Moja ciza ima še predal za staro tehtnico z utežmi in blagajno, ki ju ljudje zelo radi opazujejo.«


Celoten članek je bil objavljen v jesenski izdaji revije Praznična. Revijo lahko prelistate TUKAJ.

Letna naročnina je 19,60 evra. Cena posamezne številke je 4,90 evra. Hitra pot do naročila: narocila@druzina.si, 01 360 28 28.