»Utihnil glas je violin, strunár odbrenkal je.« V pepelnični noči; kakršen je tudi naslov Gregorčičeve pesmi. Nekoč mi je mladi znanec omenil, da je šele v semenišču zvedel, kdo da je Gregorčič in da je bil duhovnik. Upam upati, da so zdaj šole proste ideoloških navlak. Saj me veseli, da se nisem vpregla v voz, kakršnega v basni vleče Dobrletov konj, ki ne vidi preko plašníc. Pustila sem Franciju pripovedovati, kako da je Bog ustvaril podlasico. Češ, če je dejal Bodi svetloba in bila je svetloba, je pač rekel: Bodi spodlasica in bila je spodlasica. Pozimi je vsa bela švigala po klaftri drv pod šolskim oknom tam blizu Storžičevih strmin.

Strunar odbrenkal je. A se dandanašnji post pri nas ne začenja več tako. Tudi tedensko z dvodnevnim pritrgovanjem v jedi ne. Za kosilo tudi z repnimi olupki ne. Končno pa, kot da se ne da postiti drugače kot po jedilnem listu. Post naj le ostaja resnoben čas. Zavestno prihranjen za to, da se odpravimo na pot k sebi in pospravimo po ropotarn...