Žito je bilo mogoče shraniti, kar je omogočilo ustvarjanje zalog in ustaljeno življenje ter preskrbo ljudi z osnovnima živiloma, kašo in kruhom. Vzredili so živali, kot so ovca, koza, govedo in svinja. Izjemno pomemben je bil izum keramičnega posodja, saj so se s kuhanjem korenito spremenile prehranjevalne navade. Z olajšanim dostopom do hrane se je povečalo prebivalstvo, začela se je delitev dela, proizvodni presežki so spodbudili trgovino, vse to pa je vodilo k družbenemu razslojevanju. Na Bližnjem vzhodu so žita gojili od najzgodnejšega neolitika, v srednji Evropi pa od okoli 6. tisočletja pr. Kr. Najstarejša srednjeevropska žita so različne vrste pšenice (rod Triticum) in ječmena (rod Hordeum). Proso, oves in rž so se v srednji Evropi uveljavili v bakreni dobi.

Žetveni noži

Hkrati z začetkom poljedelstva so se pojavila tudi žetvena orodja. Predhodniki srpov so bili žetveni noži. To so bili ravni, koščeni ali leseni držaji z utorom, v katerega so bile s smolo prilepljene kremenove kline. Na delovnih robovih klin je viden značilen sijaj (sickle gloss, Sichelglanz), ki dokazuje, da so bili noži uporabljeni kot žetveno orodje. Sijaj je posledica trenja, ki nastane pri rezanju stebel trav, saj te vsebujejo silikatna zrnca, kar so potrdili tudi s poskusi.

Prvi srpi s konkavno ukrivljenim rezilom so iz Mezopotamije. Izdelani so iz zelo trdo žgane gline. Ostrina je drobno nazobčana. V uporabi so bili vse do nastopa bakrene dobe. 

Žetev na Slovenskem

V Sloveniji izhajajo najstarejši sileksi z leskom iz poznoneolitskih plasti (5. tisočletje pr. Kr.) belokranjskega najdišča Moverna vas, ki leži v okljuku reke in ravninskega naselja Dragomelj v bližini Ljubljane. V Dragomlju so sledovi žetja na kar 15 % sileksov. Podobne starosti so tudi trije odbitki z leskom iz naselja v ravnini Kamna gorica pri Ljubljani. V bakreno dobo spadajo odbitki z leskom iz jame Trhlovca pri Divači in s kolišča Hočevarica na Ljubljanskem barju. Na prehod iz neolitika v eneolitik pa sta datirana dva odbitka z leskom iz večperiodnega ravninskega naselja Col 1 pri Ribnici na Dolenjskem. 

Zanesljivo so iz srednje bronaste dobe trije (v celoti ohranjeni) levoročni srpi, najdeni v reki Ljubljanici. Glede na okoliščine najdbe jih lahko interpretiramo tudi kot darila božanstvom. V Sloveniji depojev iz srednje bronaste dobe ni, iz mlajše in pozne bronaste dobe pa je znanih več kot 60 zakladov ali depojev. Srpi, bodisi celi bodisi fragmentirani, so prisotni v približno treh četrtinah depojev, njihovo število pa presega število 300. Sledovi ponovnega klepanja in brušenja dokazujejo, da so bili primarno v funkciji žetvenega orodja. V tem času jih srečamo tudi kot slučajne najdbe ‒ tako v naseljih kot zunaj njih.

Zanesljivo so iz srednje bronaste dobe trije (v celoti ohranjeni) levoročni srpi, najdeni v reki Ljubljanici. Glede na okoliščine najdbe jih lahko interpretiramo tudi kot darila božanstvom.

Posebno pozornost zasluži kontekst, v katerem so bila na istem najdišču najdena semena žita in fragment bronastega srpa. Pri izkopavanju na najdišču Tribuna v Ljubljani so naleteli na poznobronastodobno (10.‒8. st. pr. Kr.) urbano naselje. Sestavljale so ga različno velike, tudi večprostorske hiše, razporejene v mrežo. Med hišami so bile tlakovane ulice. Tu so bili med drugim najdeni trije fragmenti srpov in tudi zrna prosa.

Podobno kot v evropskem merilu so tudi na slovenskem ozemlju srpi iz starejše železne dobe sila redki (npr. Magdalenska gora). Z železnimi srpi se pri nas, sodeč po najdbah iz Posočja, v večjem številu srečamo spet šele proti koncu mlajše železne dobe (3.‒1. stol. pr. Kr.).

Članek si lahko v celoti preberete v 36. številki revije SLO.