V njem so na željo papeža Pavla VI. od leta 1973 razstavljena prevozna sredstva, ki so jih papeži uporabljali v različnih obdobjih: od nosilnic, konjskih sedel, kočij, avtomobilov do maket vlakov in letal.

Prestolna dvorana na štirih kolesih

Prva pritegne pozornost lepota kočije za posebne priložnosti, berline Gran Gala, ki jo je dal leta 1826 izdelati Leon XII., približno dvajset let pozneje pa jo je z okrasjem obogatil Gregor XVI. Od drugih preprostejših razstavljenih kočij se razlikuje po osmih zlatih snopih peres na strehi. Berlino Gran Gala je vleklo šest vpreženih konj.

Notranja oprema kočije upošteva predpise, ki so bili v veljavi od časa Urbana VIII. Barberinija, ki je v 17. stoletju uvedel uporabo papeške kočije. Zamišljena je kot »prestolna dvorana na štirih kolesih«: papežev sedež je pravi prestol, nad njim pa je baldahin, na katerem je upodobljen Sveti Duh v obliki goloba. Kočija je izredno dobro ohranjena, saj so jo uporabljali le ob najpomembnejših slovesnostih, približno štirikrat letno.

Notranjost berline Gran Gala FOTO: Vatican Media

Potovalni protokol

Sandro Barbagallo, kustos oddelka za zgodovinske zbirke Vatikanskih muzejev, je predstavil papeški sprevod v teh primerih: pred kočijo je bil »monsignor križenosec«, ki je na konju v rokah držal križ za procesije, sledil pa ji je sprevod drugih kočij, imenovan »papeški vlak«, ki se je premikal s hitrostjo hoje, tako da je Kristusov namestnik lahko pozdravljal in blagoslavljal vernike ob poti. Po Barbagallovih besedah papežu nihče ni smel kazati hrbta in samo cesar je smel odpreti vrata in mu pomagati pri izstopu. Namesto njega je to pomembno nalogo opravljal glavni konjenik ali generalni nadzornik pošte, ki je bil odgovoren za načrtovanje poti.

Papežu ob poti nihče ni smel kazati hrbta.

V muzeju so razstavljene tudi njihove rdeče uniforme in uniforme kočijažev ali članov straže kraljeve palače ter straže plemičev. Dragoceno kočijo je izdelal Gaetano Peroni, čigar ime ostaja zapisano na vzmetnici kočije, v okrasje pa je vrezan podpis Feliceja Eugenia.

Papeži na konjih

Berlino Gran Gala so nehali uporabljati leta 1870, ko so Rim zasedli Savojci, in odtlej je bila zaklenjena v skladišču v pritličju dvorišča Belvedere. Drugi razlog za prenehanje uporabe štirih koles v papeški državi pa je bil tale: kot je pojasnil Barbagallo, se je moda kočij rodila v Franciji in Španiji v prvi polovici 16. stoletja in je najprej vključevala predvsem prevoz, namenjen ženskam. Papež Pij IV. je kardinale spodbujal, naj uporabljajo izključno konje.

Kočije uničene in odpeljane v času Napoleonovih plenjenj

V vatikanskem paviljonu se razstavljeni le primerki kočij iz obdobja po dunajskem kongresu; vse predhodne kočije so uničili in odpeljali v času Napoleonovih plenjenj. Leta 1798 so z eno izmed kočij iz Rima odpeljali papeža Pija VI.: umrl je v francoski utrdbi Valenza. Tudi njegov naslednik, Pij VII., ki je bil izvoljen na konklavu leta 1800 v benediktinski opatiji na otoku San Giorgo Maggiore v Benetkah, se je odločil, da bo kočijo uporabil ob svoji vrnitvi v Vatikan in ob slovesnem prevzemu bazilike sv. Janeza v Lateranu. Dotlej so Petrovi nasledniki ob tej priložnosti vedno uporabili konja ali mulo, v spomin na Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem.

V dvorani sta na ogled tudi zadnji dve kočiji, ki so ju uporabljali v Vatikanu do leta 1929: ena izmed njiju je potovalna berlina ki jo je neapeljski kralj podaril Piju IX. ob vrnitvi iz izgnanstva. To kočijo, opremljeno s prtljažnikom, so uporabljali za poštni prevoz.

Petrovi nasledniki so nekdaj jezdili na konju ali muli, v spomin na Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem.

Nosilnica v obliki čolna

Med nosilnicami izstopa dar, ki so ga neapeljski verniki izročili papežu Leonu XIII. ob njegovi 50-letnici mašniškega posvečenja leta 1887: nosilnica je v obliki čolna in predstavlja Katoliško cerkev, njegovo krmilo pa vodi sveti oče.

Od kočije do avtomobila

V času pontifikata Pija XI. je prišlo do velike spremembe: v Vatikanu so namesto kočij začeli uporabljati avtomobile. Takoj po podpisu Lateranskih sporazumov je papež odšel v Lateran na praznovanje 50-letnice duhovništva z ameriškim avtomobilom »Graham Paige«, ki je bil še vedno opremljen kot nekdanja kočija, po zgledu »prestolne dvorane«. Z istim avtomobilom se je Pij XII. odpeljal na kraj bombardiranja v bližini cerkve sv. Lovrenca med drugo svetovno vojno.

Papamobil Janeza Pavla II. FOTO: Vatican Media

Papamobil atentata

V svetem letu 1975 je papež Pavel VI. naročil nakup avtomobila Toyota, ki ga danes hranijo na dvorišču v Castel Gandolfu, z namenom, da bi lahko večkrat obkrožil Trg sv. Petra in pozdravil čim več romarjev, ki so se ob jubileju zbrali pred Petrovo baziliko.

Fiat je leta 1980 Janezu Pavlu II., ki je opustil uporabo nosilnice, podaril avto, ki je bil preimenovan v »papamobil«. Ta ima danes skoraj vrednost relikvije, saj je bil priča atentata 13. maja 1981, prav tako pa si ga lahko ogledamo v Paviljonu kočij.

Brivski stol Janeza XXIII. v papamobilu

Barbagallo je še pojasnil, kako so se le redki zavedali, da je bil isti avto uporabljen tudi v zadnjih letih njegovega pontifikata, saj Janez Pavel II. ni mogel več stati. V notranjost avtomobila so namestili vrtljiv sedež: nekdanji brivski stol Janeza XXIII.

Papeži in formula 1

»Voznik krščanstva« pa so besede, zapisane na posvetilu, ki ga je predsednik Ferrarija Luca Cordero di Montezemolo namenil Benediktu XVI., ko mu je leta 2005 podaril volan formule 1 Michaela Schumacherja iz leta 2003. Le nekaj mesecev pred tem so Janezu Pavlu II. podarili poseben avtomobil Ferrari Enzo št. 400, ki so ga na željo svetega očeta prodali na dražbi, izkupiček pa je bil namenjen žrtvam cunamija v Jugovzhodni Aziji.

Renault 4 papeža Frančiška FOTO: Vatican Media

Renault 4 z obrobij

Zadnji izmed razstavljenih avtomobilov je Renault 4 papeža Frančiška, registriran leta 1984, za seboj pa ima 300.000 kilometrov dolgo zgodovino dobrodelnosti: bil je last don Renza Zocca, duhovnika z obrobja Verone, ki se je leta 2013 odločil, da ga obnovi in podari svetemu očetu.

1/5