Kamorkoli je prišla, je misijonarka s. Bogdana Kavčič pustila neizbrisno sled: z njo so rasle prve skupnosti sester usmiljenk, z njeno pomočjo so se gradile šole, zdravstveni domovi in bolnišnice, z njenim znanjem so se postavljali vodnjaki po revnih vaseh … V sodelovanju s Slovensko karitas je začela projekt Z delom do dostojnega življenja, v Burundiju, Ruandi in Srednjeafriški republiki pa je bila skoraj vedno v skupini sester, ko so ustanavljale nov misijon. Kot pravijo v šali njeni prijatelji, bi srčno misijonarko lahko imenovali tudi Bogdana Prva.

Dar za s. Bogdano Kavčič lahko nakažete TUKAJ ali z nakazilom: Misijonsko središče Slovenije, Kristanova 1, 1000 Ljubljana, TRR: SI56 0201 4005 1368 933, koda namena: CHAR, sklic: SI00 249649 ali SI00 249007 (za misijone v Ruandi in Burundiju). Afriškemu misijonu s. Bogdane lahko pomagate tudi z nakupom koze TUKAJ ali z darom na: Slovenska karitas, Kristanova 1, 1000 Ljubljana, TRR: SI56 0214 0001 5556 761, namen: Kupim kozo, koda namena: CHAR, sklic: SI00 210.

S. Bogdana, kakšen čas živite v tem adventu?

V deževni dobi smo. Od pomladi sem spet v Burundiju, kjer sem pred 50 leti začela svojo misijonsko pot, s tremi sestrami bomo še ta mesec, upam, začele nov misijon v revnem burundijskem predmestju. V tem času nam domačini še pripravljajo hišo, me pa jih spremljamo iz mesta Gitega, to je politično glavno mesto te države, začasno bivamo pri belih očetih.

Je življenje danes »lažje« kot pred pol stoletja, ko ste začenjali?

(premislek) Prišla sem iz revnih žirovskih hribov, revščina v Afriki je bila sicer drugačna, pa vendar ne velik »šok«. Sestre smo bile vedno blizu najbolj revnim, še danes je tako, naše poslanstvo je enako. Spremenila pa se je Afrika, v Ruandi in Burundiju je sicer na podeželju še veliko revščine, v mestih pa je standard kar dober. To pripisujem šolanju: ko sem prišla, je osnovno šolo obiskovalo le 15 odstotkov otrok, srednjo šolo in univerzo še mnogo manj. Danes je v Ruandi osnovno šolanje obvezno, veliko jih šolanje nadaljuje; podobno je v Burundiju, medtem ko je v Srednjeafriški republiki, kot da so se nekje »zataknili«, dežela je bogata z naravnimi bogastvi, a jih tuje države izkoriščajo. Revščine je še zelo veliko, duhovne in materialne.

s. Bogdana Kavčič: Z dobroto Slovencev, z milijoni slovenskih zvezd, je afriško nebo razsvetljeno. FOTO: Jana Lampe

Zakaj ste po 15 letih odšli iz Burundija v Ruando?

Oblast je prevzel predsednik, ki je preganjal Katoliško cerkev, ukazal je izgon vseh misijonarjev. Usmiljenke smo v 16 letih ustanovile pet skupnosti, vse smo morale zapreti; sestre so se vrnile v domače dežele ali odšle v druge afriške države, kjer smo bile sprejete. Prva sem prišla v Burundi in zadnja odšla – šele ko mi je potekel vizum in mi ga niso podaljšali. Zatekla sem se v Ruando, za usmiljenke je to ista provinca, pa tudi jezik in običaje imata državi podobni. Bilo je leta 1987, razmere so bile napete, čez tri leta se je začela ruandska vojna, ki je pripeljala do strašnega genocida leta 1994. To je bil čas najbolj temne teme … (tišina)

Vem, da se tega obdobja nočete spominjati, že ko sem vas pred tremi leti obiskala v Afriki, ste prosili, če to obdobje »preskočiva«. Pa vendar: res ni bilo nobene »zvezde«?

Danes jih v kontemplaciji že vidim, takrat jih nisem, v »skladovnicah« mrličev ob cesti ne moreš videti zvezd. Že pred genocidom smo štiri Slovenke, poleg mene še s. Anka, s. Vida in s. Vesna, delale v različnih zdrav­stvenih dispanzerjih, nismo vedele, kje je katera. Razmere so bile težke. Ves čas smo bile v službi beguncev, beguncev v lastni državi – uporniki so bežali, ljudstvo je bilo razseljeno, zbirali so se v taboriščih. Tudi nam so ukazali, da odidemo. V Gomi, to je današnji Kongo, smo naletele na apokalipso: dva milijona beguncev, razsajala je kolera, kakšnih 60 kilometrov ob cesti so ležala trupla, skladovnice mrličev po golem črnem kamnu, zakopavali so jih z buldožerji. Štiri Slovenke, usmiljenke, smo od jutra do večera hodile med njimi, živim dajale infuzije in vodo z minerali. Pred našimi očmi so umirali: od izmučenosti, bolezni, zastrupitve. Po čudežu se sestre nismo okužile. Ko je prišla na pomoč mednarodna humanitarna pomoč Zdravniki brez meja, smo jim pomagale: znale smo jezik, bile smo medicinske sestre, pa imele smo roke, voljo in ljubezen. Genocid je do temeljev zrušil državo, materialno, duhovno, človeško.

Celoten pogovor preberite v tedniku Družina (50/2021).

Najbrž pogosto dobite vprašanje, kje je Bog v tej revščini?

Mene ves čas drži za roke! Kot je zapisal naš ustanovitelj sv. Vincencij: »Desetkrat greš obiskat uboge, desetkrat boš srečal Boga.« Sama sem nemočna, vse delam z Božjo pomočjo in zaupanjem v Božje varstvo. Upam, da sestre Boga prinašamo med revne z zgledom in delom: pol stoletja živim med njimi, se od njih učim, z njimi jem, delam, gradim, se jočem, smejem. Molim. Sestre vsak dan na vseh misijonih začnemo in končamo z molitvijo in izročitvijo vsega Bogu, on temo spreminja v luč, prižiga svetle zvezde. Bog je prisoten tudi v izjemni dobroti Slovencev, mislim, da na svetu ni tako radodarnega naroda, ki bi tako podpiral svoje misijonarje: Misijonsko središče, Slovenska karitas, provincialna hiša usmiljenk … in številni posamezniki, ki darujejo ali recimo kupijo kozo – že več kot 700 afriškim družinam ste Slovenci s podarjeno kozo dvignili standard, spremenili življenje na bolje. Rečem lahko le »koncentrirana hvala«, ker hvala je tako kratka beseda, da z njo ne morem izraziti vse hvaležnosti. Z dobroto Slovencev, z milijoni slovenskih zvezd, je afriško nebo razsvetljeno.

Tudi vi ste svetla zvezda za nas, srečanje z vami je milost …

Pred kratkim sem slišala misel, da mora imeti misijonar želodec prašiča, ramena osla in kolena kamele. Želodec zato, ker se moraš prilagoditi navadam, hrani, sprejmeš, kar ti ponudijo v njihovi kulturi, pa četudi so to gosenice ali kače. Na rame sprejmeš njihove stiske, težave, trpljenje ubogih, da se lahko naslonijo na nas, da poslušamo, jih »nosimo«. Kamela vedno leži na kolenih, tako je tudi misijonar vedno v pripravljenosti, kamorkoli ga pokliče stiska, se dvigne in gre; kolena pa so tudi simbol za molitev – kjer smo, tam bi moralo biti več ljubezni na zemlji, saj če sem jaz boljša, je svet boljši.