S. Barbara Peterlin, Marijina sestra čudodelne svetinje, že 14 let predano služi kot misijonarka v Ukrajini. Skupaj s sestrami in prostovoljci pomaga brezdomcem, družinam z otroki s posebnimi potrebami ter ranjencem v bolnišnicah. Poleg deljenja humanitarne pomoči vzgajajo prostovoljce za dobrodelno delo in širijo sporočilo čudodelne svetinje. V prostem času s. Barbara rada preživlja trenutke v naravi, išče gobe, izdeluje voščilnice in plete rožne vence.

V čem vidite največjo podobnost s svetnico, po kateri nosite ime? Kako vam je sv. Barbara v zgled?

Najbolj sva si blizu pri skrbi za umirajoče. Mene to delo veseli. Spremljanje umirajočih je zame milostni čas, ko je Gospod na poseben način zelo blizu. Pred leti smo s sestrami v pravoslavni cerkvi sv. Vladimirja v Kijevu našle njene relikvije. Od takrat se ji redno hodimo priporočat in smo velikokrat občutile njeno konkretno pomoč.

S. Barbara Peterlin v družbi otrok. FOTO: Osebni arhiv 

Kako vas sv. Barbara navdihuje pri vašem redovniškem življenju?

Ko sem bila leta 2009 na obisku pri naših sestrah v Kijevu, smo obiskale tudi pravoslavno cerkev sv. Mihaela. Takrat sem opazila ikono sv. Barbare na zunanji strani cerkve in fresko z njeno podobo ob vhodu. Vesela sem bila tega srečanja. Odkar živim v Kijevu, pa v to cerkev večkrat zavijem po poti in v njej preživim več časa. Tako sem počasi odkrila, da je sv. Barbari posvečena kar cela leva polovica cerkve. Zame je bilo to znamenje, da me je moja zavetnica že čakala, še preden sem prišla, in mi pripravila zelo lepo poslanstvo. Zelo lepo mi je, ko brezdomci pred smrtjo prejmejo zakramente. Po naših merilih so večino svojega življenja preživeli brez Boga.

Delo z brezdomci. FOTO: Osebni arhiv 

Da so ljudje s skrajnega roba družbe ob smrti pripravljeni sprejeti tako milost, je zame Božje delo in za tako pomoč sem sv. Barbari neizmerno hvaležna. V mojem življenju je veliko takih zgodb. Z vami bi podelila Ivanovo. Z njim sem se srečala v bolnišnici. Rak mu je pojedel polovico obraza, levo oko, nos in že prehajal na desno oko. Pogled nanj je bil grozljiv. Zato je Ivan na ulici služil velike vsote in imel veliko »prijateljev«. V bolnišnici pa zanje ni bil več donosen in počasi so ga vse redkeje obiskovali. Ves ta čas od nas ni želel ničesar, je pa vedno skrbno opazoval, kako negujemo ostale brezdomce v sobi. Ko prijatelji niso več prihajali, mi je prvič dovolil, da mu umijem zelo umazane roke. Zame je bilo to znamenje, da je Ivan prestopil na našo stran. Podarila sem mu čudodelno svetinjo, ki jo je sprejel. Naslednjič je prosil že za pomoč pri britju in tuširanju. Čez en teden na god sv. Barbare pa je bil že tako slaboten, da smo ga umile le še v postelji. Ta dan sem mu ponudila, da bi ga obiskal duhovnik. Strinjal se je in prejel zakramente. To je bilo moje najlepše darilo za god. Že čez nekaj dni, na god sv. Lucije, pa je bil zanj dan prehoda v večnost.

Sv. Barbara je simbol močne vere kljub preganjanju in trpljenju. Kako bi po vašem mnenju lahko njen zgled okrepil vero pri ljudeh v današnjem času, ko se mnogi soočajo z različnimi preizkušnjami?

Posebej v zadnjih treh letih, ko v Ukrajini živimo v vojni, se mi zdi, da je za nas poseben blagoslov in podpora molitev mnogih ljudi. To človeku, ki je v preizkušnji, daje upanje in moč. V nas je velika hvaležnost vsem, ki nas v teh težkih časih podpirate z molitvijo.

Sv. Barbara. FOTO: Splet 

Sv. Barbaro pogosto povezujemo z upanjem na srečno smrt. Kako lahko danes ljudje v veri najdejo mir in pripravljenost za zadnje trenutke življenja?

Ko sem se srečevala z brezdomci, ki so umirali, me je presenetilo, da so se vsi prej ali slej zavedali svojega stanja. Kot bi že dolgo čakali, da jim nekdo ponudi obisk duhovnika. Kot da bi bilo to za njih nekaj samoumevnega. Večkrat se domači ali bližnji umirajočega bojijo njegove reakcije in raje ne predlagajo zakramentov. To je velika škoda. Včasih je treba biti tudi malo zvit. To me je naučil Nikolaj. 

K ljudem, ki jim pomagamo, tako ne prihajamo same, ampak skupaj z Jezusom. (s. Barbara Peterlin)

Več tednov smo ga srečevale v bolnišnici in videti je bilo, da so mu že dnevi šteti. Strinjal se je, da pride duhovnik. Ko pa je res prišel, je rekel, da ne bi prejel zakramentov. Ker je bilo ravno pred prazniki, so šli k spovedi skoraj vsi ostali brezdomci v sobi. Tega sem bila vesela, le Nikolaj mi ni dal miru. Zato sem čez nekaj dni prosila drugega duhovnika. Ko sva se že bližala bolnišnici, sem mu povedala, da ga pred dnevi duhovnik ni uspel spovedati, da se mi zdi, da potrebuje le malo spodbude. Stvar se je ponovila, le da je duhovnik spodbudil Nikolaja in se je spovedal. Ko sem pozneje prišla k njegovi postelji, da bi skupaj molili, me je pogledal s tako hvaležnostjo, da sem razumela, da se je splačalo.

Legenda pravi, da je sv. Barbara dodala tretje okno na stolpu kot simbol Svete Trojice. Kako vi gledate na simboliko svetlobe in Trojice v svojem vsakdanjem življenju in molitvi?

Večkrat se s kakšnim vprašanjem ubadam dlje časa. Ko v molitvi najdem odgovor, je, kot bi v moje življenje posijalo Sonce. In to je Luč, ki mi pomaga, da lahko naredim naslednji korak ter na poti vztrajam.

Stolp, kjer je bila sv. Barbara zaprta, je postal simbol jetništva, a tudi notranje svobode. Kako bi lahko razložili pomen notranje svobode v sodobnem svetu, kjer je veliko ljudi »ujetih« v stres, pričakovanja in hitrost življenja?

Velikokrat si ječo nesvobode nezavedno gradimo sami. Ko se zavemo svoje majhnosti, grešnosti in nesvobode, v ta »stolp« lahko povabimo Jezusa, da nas prav tam obišče s svojim odrešenjem.

FOTO: Osebni arhiv 

Njena zgodba nosi močno sporočilo o odpuščanju, saj je ljubila celo tiste, ki so jo preganjali. Kako pa vi pristopate k odpuščanju?

Vzgoja nam je lahko vlila pritisk, da kristjani moramo odpuščati. Spoznala sem, da je za odpuščanje potrebna pot. Da priznamo krivico, ki nam je bila storjena ali smo jo povzročili, da prosimo in sprejmemo odpuščanje, ki kdaj tudi ni iz naših človeških moči, ampak je dar Boga. Odpuščanje osrečuje.

Kako praznujete svoj god?

Odkar sem v samostanu, na ta dan dobim najlepše darilo – po mojem namenu se daruje sv. maša. Sestre in lazaristi mi pri kosilu zapojejo ukrajinsko voščilo, ki je kot molitev, ter voščijo s torto, ki jo potem skupaj pojemo. Če se le da, v teh dneh tudi obiščem sv. Barbaro v cerkvi sv. Vladimirja.

Sv. Barbara nas uči, da želi Bog s svojo dobroto v nas prebuditi novo življenje.  

Sv. Barbaro pogosto upodabljajo s kelihom, ki simbolizira njeno trdno vero. Kako bi razložili pomen evharistije za kristjane, posebej v povezavi z njenim zgledom vere?

Evharistija je naša vsakdanja hrana in v tej moči tudi služimo. K ljudem, ki jim pomagamo, tako ne prihajamo same, ampak skupaj z Jezusom. Tako smo lahko danes pot, da Jezus pride do najbolj ubogih. To je posebno veselje. Velikokrat se lahko le čudim nad Božjo previdnostjo.

Bi želeli še kaj dodati v zvezi z vašo zavetnico?

Odkar živim v vojni, mi je v veliko tolažbo, da je sv. Barbara tudi zavetnica vojakov. Polno jih je, ki prosijo za molitev. Tako jih priporočamo kar njihovi zavetnici. Močno zaupam v njeno priprošnjo. Hvaležna sem, da skozi življenje lahko hodim s svojo zavetnico.