S. Andreja Godnič: Ko jih vprašam: »Kako ste?«, bi pričakovala, da bodo začeli jokati, ampak rečejo: »Hvala Bogu, smo zdravi, hvala Bogu, da smo jedli.« FOTO: Vid Ponikvar/Sportida



Uršulinka s. Andreja Godnič po dvanajstih letih misijona v Peruju že dve leti deluje v Venezueli, ki dramatično trpi pod Madurovo diktaturo. V Caracasu imajo sestre že 65 let vrtec, osnovno in srednjo šolo. Ukvarja se z vzgojnimi programi, dejavnostmi socialne odgovornosti in misijoni v revnih predelih države. »Sem med privilegiranimi, saj nisem nikoli lačna,« pravi. Povezana je s slovensko skupnostjo. S sestrami matere Terezije obiskuje zapore in revne vasi. Močno je hvaležna za pomoč, ki jo v državo pošiljajo Slovenci zlasti prek Slovenske karitas. Z njo smo se pogovarjali med njenim obiskom v Sloveniji.

Kakšne so razmere v Venezueli?

Poleg napete politične situacije se dogaja humanitarna katastrofa: primanjkuje vode, elektrike, bencina. Okoli 80 odstotkov ljudi nima dovolj hrane, lakota zahteva smrtne žrtve. Ker ni vode, so tudi higienske razmere zelo slabe … Zdravstvena oskrba je bila že prej na tleh: če greš v javno bolnišnico, moraš vse plačati, od povojev do zdravil, zdaj se je pojavila še pandemija, ki pa jo režim zlorablja, da ljudi še bolj drži v negotovosti in mizeriji. Zdi se, kot da si v filmu, v vojni. Oblast sodeluje z mednarodnimi kriminalnimi organizacijami, ki se ukvarjajo s pranjem denarja, prodajo nezakonito pridobljenega zlata, mamil, orožja in trgovino z ljudmi. Velike države – Rusija, Kitajska, Turčija … – imajo še vedno toliko koristi, da tega mrtvega trupla, Venezuele, ne želijo izpustiti.

Pravite, da ljudje umirajo zaradi lakote.

To je grozno. K meni je popolnoma v šoku prišla redovnica matere Terezije. Misijonarke ljubezni so še kako vajene revščine, a je rekla, da si kaj takšnega ni znala predstavljati. Videla je fanta, športnega 21-letnika, ki je iz smeti vzel drobovje kokoši. Tako je bil vesel, da je našel hrano. V normalni situaciji bi gotovo študiral ali imel službo. Lakota je nekaj tako eksistencialnega, da ne moreš misliti na način drugega; ko si lačen ti ali, kar je še huje, tvoj otrok, tvoj nono ali nona, moralne kategorije odpadejo. Mislim na punčki, stari 11 in 13 let, ki sta se prostituirali na ulici, ker mame ni več, oče je odsoten, tete in strici pa vsi v tujini ...


Z otroki med obiskom v revni četrti Petare, kjer je pobratena šola. FOTO: osebni arhiv


Kako je z varnostjo?

V zadnjem času se je spet povečalo število ugrabitev. Chavez je leta 2002 organizirane tolpe oborožil in jih pooblastil za skrb za »mir in red«, režim pa jih uporablja za svoje interese. Po našega hišnika je v soboto prišel dobro situiran moški, bankir, da bi mu v hiši opravil nekaj mizarskih del. Ugrabili so ju. Rekli so: »Pokliči ženo, v dveh urah naj prinese 30.000 dolarjev.« V nedeljo ob osmih zjutraj smo izvedele, da sta ugrabljena in da mora žena prinesti denar v mestni predel, kamor nihče ne upa, tudi policija ne stopi tja. Šle smo v kapelo, začele moliti – rožni venec Božjega usmiljenja, k nadangelu Mihaelu. Ena od sosester je prosila Joseja Gregorioja, venezuelskega blaženega, zdravnika, druga pa Božjo Mater Koromotsko. Ugrabljenca so slekli, pretolkli. Bankir je rekel, da njegova žena nima toliko gotovine in da tudi ne bi bilo dobro zanjo, da pride v ta del mesta. Bil je zadaj v avtu. Razumel je, da je konec – če ne prineseš denarja, te mučijo s ščurki, na stranišču z vodo, z elektrošoki, potem pa ti potolčejo lobanjo in te vržejo v smeti. Med odpadki vsak dan najdejo naga trupla ... Vrgel se je naprej, zavrtel volan avtomobila, ki ga je vozil nekdo drug, tako da se je vozilo trikrat, štirikrat prevrnilo na avtocesti. To je bil tako rekoč samomor, saj je bil obdan s štirimi oboroženimi ugrabitelji. Sam je nekako skočil iz avta, stekel v reko, pravzaprav je samo kanalizacija, se potopil vanjo, se oprijel dreves na drugi strani. Ravno takrat se je mimo pripeljal nekdo z žerjavom in ga odpeljal na prvo policijsko postajo. Hišnik je izgubil zavest in ko se je zbudil, je bil avto popolnoma razbit, on pa sam v njem, močno poškodovan. Z veliko težavo je splezal skozi okno, potem je ponj prišla policija. Bankirjevo ženo sem vprašala, ali je takrat, ko se je odločil, da bo v avtu skočil naprej, čutil kakšno posebno navzočnost. Povedala mi je, da je videl, da je konec. Izročil se je Srcu Jezusovemu, prosil Božje usmiljenje, nazadnje pomislil na bl. Joseja Gregorioja, potem pa se vrgel naprej. Nedvomno je bil čudež ... Vsak dan ugrabijo toliko in toliko ljudi, pri tem pa niti ne gledajo, kakšne prilive ima kdo na svoj račun; vidijo, da je na samem, in če je avto dober, ga ustavijo. Varnosti, pravic in dostojanstva v Venezueli več ni, jaz temu pravim vojno stanje, le da nismo na fronti …

Kako ste to doživele sestre?

Šle smo molit v kapelo. Bilo je, kot da bi mi žile poledenele, paralizirane smo bile od strahu. Doslej sem štirikrat doživela zelo hudo situacijo, a tako zelo ekstremne vendarle ne. Zdaj razumem, zakaj ljudje v vojni sprejemajo takšne odločitve ali zakaj se žrtve zlorab ne uprejo napadalcu ... Tvoj organizem preprosto ohromi od strahu, možgani funkcionirajo čisto drugače. Ko doživiš kaj takšnega, ti tudi Božja beseda spregovori na drugačen način. Naša uslužbenka je imela komplicirano nosečnost in je bila tik pred rojstvom. V joku nas je poklicala, da so šli v tri zasebne klinike, pa nikjer niso imeli prostora, bila je že na koncu s popadki in prepričana, da bo otrok umrl, če ne bo na voljo inkubatorja. »Ne vem več, kaj naj naredim!« je rekla. Ko to doživiš, pripoved o Jezusovem rojstvu sprejemaš popolnoma drugače. To, kar delamo z romantičnim božičem, je popolnoma zgrešeno. Dobra novica, evangelij, je to, da je ljudstvu, ki sedi v smrtni senci, zasijala luč. To pa je nekaj čisto drugega.

Kako je s prevozi? Se je mogoče premikati?

Če greš na javni prevoz, moraš biti vsak dan pripravljen na vse. Naša kuharica mora na poti z avtobusom dvakrat prestopiti. Na avtobus je prišla tolpa in od sprevodnika so zahtevali denar, ki ga je pobral od vozovnic. Ker jim ga ni hotel dati, so ga prebutali, potem pa je avtobus moral zapeljati na drug konec mesta … Domov je prišla kakih pet ur pozneje. Rekla je: »Joj, sem tako hvaležna Gospodu in Materi Božji, da smo živi.«


S. Andreja Godnič z venezuelskimi Slovenci. FOTO: osebni arhiv


Kaj je tisto, kar je za vas v Venezueli najhujše?

Zame je najhuje videti okoli sebe ljudi, ki trpijo – zaradi bolezni, lakote, ker so zlorabljeni, ker nimajo kam iti ali pa kljub velikim talentom nimajo nobene priložnosti ... Ali pa, ker niso z domačimi in jih obupno pogrešajo; ker ni vode in so izmučeni; ker imajo tri službe, da napraskajo dvajset dolarjev na mesec, in to sploh ni dovolj. V Venezueli so ljudje svojčas lepo živeli, bila je dežela priložnosti za ljudi z vsega sveta, od Judov, Kitajcev do Evropejcev, tudi Slovencev … Ko so na začetku 20. stoletja našli nafto, pa so se sploh pojavile številne možnosti. Zdaj pa vse, kar so s trudom postavili, nekdo sistematično izsesava, potem pa odvrže in gre naprej sesat in ubijat in uničevat … Ob tem se ti zlomi srce. Ne toliko zaradi revščine kot zato, ker se strukturno išče lastno korist na račun življenja drugih. Trpljenja drugih. Razčlovečevanja drugih.

Kako se Venezuelci odzivajo na to? Ali so se že navadili na takšne razmere?

Na to se ni mogoče navaditi. So pa zelo prilagodljivi, tako kot rastlina v tropskem svetu: ko jo popolnoma porežeš, bo v štirih mesecih spet tako nebeško lepo zelena in velika. Vedno pogledajo pozitivno plat. Ko jih vprašam: »Kako ste?«, bi pričakovala, da bodo začeli jokati, ampak rečejo: »Hvala Bogu, smo zdravi, hvala Bogu, da smo jedli. In da je stara mama še živa.« Živimo danes, to pa res, brez tuhtanja, kaj bo jutri. Že v Peruju sem se naučila, da ni mogoče kaj dosti načrtovati, v Venezueli pa je to še toliko bolj živo. Zahvaljuješ se danes, vidiš pozitivne stvari danes, se oddahneš, da je šlo tako, kot je šlo …

Kako v tako skrajnih razmerah, v omejenosti in nesvobodi, najdete notranjo svobodo?

Ta zgodba me popolnoma presega in jaz sem samo majhna pikica znotraj nje. Vse je v Njegovih rokah. I am the message, I am not the messenger, Sem sporočilo, nisem glasnik, berem v romanu Markusa Zusaka. Ljudje ne iščejo tebe, tvoje besede, ampak hočejo prek tebe slišati Njega. Kot pravi evangelij: Naj se on veča, jaz pa se manjšam. To milost predanosti imam, sem prepričana, ker molite zame. Toliko je rožnih vencev in žrtvic in maš. Ljudje vedno rečejo: »Molim.« Mislim, da živim v tej milosti, globinsko vem, da sem poslana in da ima on scenarij. Kar koli se mi zgodi, je točno to, kar oni trije, Oče, Sin in Sveti Duh, odločijo. Doživljam, da ni toliko važno, kaj in kako izpade … Več ko je ponižanj, bolj mirna sem, ker vem, da je to Božja linija, da to diši po evangeliju. Ta najina ljubezen je zaradi vseh teh različnih situacij bolj intenzivna, pride bolj do izraza. Dostikrat je situacija taka, kot bi visela na bilki. In mu rečem: »Ti si moja Bilka.« To ni samo nekaj duhovnega, ampak eksistencialnega, gre prav za nohte. In ko se tako prepustim, on laže »pokaže mišice«.

Izredne situacije te zmeraj razgalijo, šele takrat odkriješ svoj najgloblji jaz. Pa še vedno se grem jaz potem stuširat in se uležem med tople rjuhe, ki dišijo po mehčalcu. Večina Venezuelcev tega nima. Takrat se v miru zjočem in rečem: »Zlati, če me potrebuješ za svoje orodje, še delaj, ne zato, da bo več mene, pač pa, da bo ljubezen tam, kjer jih ti hočeš objeti. To so tvoji privilegiranci. In ker so oni tvoji najljubši, hočem biti z njimi, ker če se 'prislinim' zraven, me boš videl.« V bistvu jaz rabim njih, ne oni mene. In potem se zgodi tisto, kar je najlepše v misijonu, ko najmanj pričakuješ, ko je najbolj grozno: Človek se obrne in zagledaš njegove učke. In te pretrese, ker točno veš, da se je zgodilo tisto, kar on pravi: »Če mu daš kozarec, če jo oblečeš, če jo obiščeš, če mu daš jesti … to storiš meni.« Doživiš isto kot takrat, ko primeš hostijo.

Zakaj ste se odločili za odhod iz misijona v Peruju v Venezuelo?

Leta 2018 sva s Soprogom, Jezusom Kristusom, praznovala srebrno poroko. Vse leto mi je podarjal bajna darilca, za jagodo na vrhu »smetance« pa mi je podaril božično kantato: med pesmimi primorskih pesnikov, tudi meni najljubšega Gradnika, je skladatelj Andrej Makor uglasbil mojo pesem Učlovečenje, kantato pa so peli na božičnih koncertih. Bila sem čisto prevzeta. Spraševala sem Angelo in Mijo (uršulinski svetnici Angelo Merici in Marijo od Učlovečenja, op. M. P.), kaj mu sama lahko podarim. Dobivala sem isti odgovor: Odpovej se svoji volji. Na božič, dan pred mašo, kjer sem obnovila svoje zaobljube, me je poklicala generalna mati iz Rima: »Rabim te v Venezueli.« Vedela je, da sem zaljubljena v Peru. Takrat se meni »prižge luč« in rečem: »Evo, darilo zanj ob najini srebrni obletnici.« Takoj sem sprejela.


S. Andreja Godnič: Dostikrat je situacija taka, kot bi visela na bilki. In mu rečem: »Ti si moja Bilka.« FOTO: Vid Ponikvar/Sportida


Ali evangelij na enak način govori Slovencem kot Perujcem kot Venezuelcem? Kako razločujete med tem, kar je jedro evangelija, in »embalažo«?

Evangelij ni nekaj, kar mi nekdo razloži in prejmem neko védenje, potem pa jaz nekomu to razložim naprej. Evangelij je eksplozija, ki eksplodira danes in jaz izgubim nadzor nad današnjim dnevom, da potem Jezus lahko reče: »Hodi za mano, pusti za sabo varnost, cono udobja, svoje koncepte, svoje načrte …, vse, kar je tvoje.« Blagoslov pandemije je v tem, da nam je razrušila neke varne mehurčke prvega sveta, varne mehurčke naše vere, ko imamo vse »pod kontrolo«. Zelo se me dotika ta Beseda: V deželi smrtne sence – pomeni, ko je tako turobno mrzlo, da ti dejansko ledenijo žile od strahu, od negotovosti – je zasijala luč (Mt 4,12–23). V situacijah, ko izgubimo nadzor, je Bog lahko v miru Bog, se zgodi Beseda in se v Besedi zgodi odnos, da mu pripadam. Na tak način, s tem, kjer sem in kakor sem. Potem lahko rečem: »Hej, to nisem bila jaz.« Bolj ko on lahko deluje, manjšo težavo imamo s kulturno embalažo. Manj pa, ko je Boga, njegovega vonja, njegove ljubezni ali veselja, bolj rabim kulturno embalažo.

To bi bilo mogoče razumeti tudi tako: potrebno je trpljenje, da se lahko zgodi evangelij.

Ne bi rekla trpljenje. Jaz bi rekla, da je bazično, naravno okolje za evangelij preprostost. Če je »natur«, preprostost in odnos, potem je ljubezen. Če je ljubezen, pa je tudi trpljenje. Ne pa najprej trpljenje, potem ljubezen. Ker te zanima drugi, ker si želiš biti z drugim, si bolj ti, ko si z njim. Jezus te odrešuje po drugih. Jaz sem to, kar sem, zaradi mojih uršulink. Pa ne zato, ker so one popolne in se imamo tako fajn, ravno nasprotno. Prav tam, kjer so bili najtežji odnosi, kjer smo se ranile, je Gospod poskrbel za to, da smo bile najbolj odrešene, najbolj ljubljene. Če je preprostost, sem to, kar sem v resnici, in lahko vzpostavim odnos s tabo tako, kot v resnici sva. In potem se zgodi ljubezen. Formula pa je jasna: zanikaj samo sebe, nosi svoj križ in hodi za menoj. Vsak dan je izziv za moj ego, to pomeni ponižanja, srečevanje z lastnimi mejami, padci … Hoditi za njim pomeni, da ni nekaj predvidenega, stabilnega. Verzija surprise, presenečenje. To je romarska duhovnost, ko greš in se ti zgodijo presenečenja.

Kako se je zgodil klic v posvečeno življenje?

V srednji šoli sem se spraševala, kdo bo lahko zapolnil mojo globinsko jamo in ali je Jezus živ ali pa samo folklora. Ko sem prvič šla na ignacijanske duhovne vaje, nam je p. Marko Mohorič rekel, naj pustimo, da se nas Božja beseda dotakne, te Sveti Duh ujame v globine, v katerih lahko veselo plavaš in plešeš. Za prvo meditacijo nam je dal Psalm 63. Bilo je, kot da bi padla 30 metrov globoko med same koralne grebene in ribice. Čisto me je zadelo, prvič sem doživela, da je, da sva, da ima kontrolo, da obvlada sceno. Vrnila sem se v sobo, se vrgla na posteljo in razumela, da me on hoče zase. To je pomenilo: odmisli turizem, svojega lepotca, svoje otroke, svoj porsche in načrte, ki sem jih imela zelo dobro izdelane. To je bilo konec 2. letnika. Potem sva se borila, prosila sem ga, naj mi da eno leto mir, in ko sem se čez leto vrnila na duhovne vaje, je znova »zagnal program«: Hočem, da si moja.

Kaj je v jedru posvečenega življenja? Kako je mogoče prepoznati ta klic?

Sta dve strani kovanca. Po eni on prodre skozi nebesa in hoče več od tebe. Hoče, da se mu pustiš osvajati, vse pustiš in si samo z njim. To ti on sporoči, pobuda je njegova. Lahko imaš karizmo za mlade, za izobraževanje, za pisanje člankov, a to ni v središču – to, kar te lahko izpolni, je odnos. Ko vsi žarometi ugasnejo, se izkaže resnica o redovnici ali redovniku. S sestrami, ki jih on da – in vedno da tiste, ki jih potrebujem – on lahko v miru izdolbe, oblikuje v meni to, kar on hoče. Druga plat kovanca pa je radikalnost, tveganje. V srednji šoli, študirala sem turizem, sem poleti delala v hotelih s casinoji. Podoba rulete mi je bila blizu. Če staviš na rdečo ničlo, je tveganje visoko. Ta podoba hazarda mi je takrat govorila o posvečenem življenju: grem na vse ali nič in tvegam vse. Posvečeno življenje je radikalna oblika življenja v Cerkvi. Del naše identitete je, da smo v adrenalinskem parku v steni.

Redovno življenje torej ni lahkotno lebdenje v zraku …

Redovno življenje je lahko idealno okolje za rast ega. Zato pa imamo tri zaobljube in strukturno dinamiko, ki naj bi omogočala, da te Jezus »konfigurira« po sebi, in ti onemogočala, da bi ego rasel. Če pa redovni strukturi odvzameš ključne prvine, kot so askeza, skupno življenje, predstojnik, pokorščina …, se ustvarijo idealni pogoji za to, da buta ven tvoj ego. Če zaobljube zamenjaš s psihologijo, pokorščino z duhovnim spremljanjem, ponižanje in vaje iz askeze s samouresničevanjem, naješ naravno strukturo visenja v steni. Posvečeno življenje je visenje v steni, ker si se sama tako odločila, in ne, ker so te one dale gor in te imajo gor privezano, ti si pa v tej vročini užaljena in prizadeta. Stena, adrenalin je naravno okolje za posvečeno življenje.


S. Andreja Godnič z maturantkami uršulinske šole. FOTO: osebni arhiv


Kako vidite prihodnost redovništva?

Čilski teolog Arnaiz, strokovnjak za redovništvo, v knjigi o prihodnosti Cerkve pravi, da bo preživelo zgolj in samo tisto redovništvo, ki bo v dinamiki z laiki. Ta svet se močno spreminja. Prej so bile družba, kultura, vrednote katoliške, zdaj ne več, potreben je dialog s svetom. Zdi se, da so samostanski zidovi kot tisti, ki naj bi nas zaščitili, preteklost. Nevarno je, da se posvečeni zazibljemo v svoje mehurčke. Samo v svetu, v katerem smo skupaj z laiki, lahko prepoznamo, kje je naše mesto in kje nas Bog potrebuje.

Z laiki intenzivno sodelujete v Venezueli.

Za Perujem že drugič pripadam provinci, ki umira, poklicev ni, živimo težko obdobje. So pa v Venezueli v Cerkvi zelo dejavni laiki, mnogi od njih so teološko izobraženi. Učitelji v šoli, ki smo jo doslej vodile uršulinke, nas prosijo, da jim pomagamo odkriti naš pedagoški model in našo karizmo. Moja glavna naloga v šoli je, da grem z njimi skozi ta proces odkrivanja karizme sv. Angele Merici. Pri njih se kaže izredna duhovna lakota in globina, ljubezen do Božje besede. Hočejo jesti duhovno meso in ne bonbončkov. Zelo so občutljivi za skupnost. Skupaj prihajamo v stik z Angelo, ki je še kako živa in dejavna. Pred mojimi očmi se prebujajo nove karizme, in to je zelo blizu okusu, kot sem ga imela, ko sem v Sloveniji spremljala mlade sestre. Čutim, da je to rojstvo, stvarjenje nove laiške Angeline karizme. Ne boli me, da je to za uršulinke mogoče zadnje poglavje, ker sem prepričana, da je Angela s tem, kar je, preveč eksplozivna in naprej prebuja karizme vzgoje žensk.

Ali oblasti dopuščajo zasebno šolstvo?

Ko je Chavez leta 2002 hotel razpustiti zasebne šole, so ljudje množično protestirali, in se je temu moral odreči. Pač pa z zakoni in zakonskimi pogoji skuša zasebno izobraževanje čim bolj dušiti, tako da se le z velikimi napori držimo na površju.

Svet se hitro spreminja. Zakaj je za Cerkev tako pomembno, da ostaja v dialogu s tem svetom?

Kot Cerkev smo skrivnostno Kristusovo telo. Mi smo on. On ni v dialogu s svetom, on svet odrešuje. Njegov »fokus« so oni. Vsi na planetu smo njegovi, vsi milijoni, milijarde ljudi imajo v sebi vgrajeno to njegovo kodo. On je obupno žejen. Žejen duš. Vsi smo njegovi, on hoče k Očetu pripeljati vse, tudi zadnjega. Oče ima vpisano človeštvo v svoje dlani. To je to, kar papež govori: Smo družina, Vsi smo bratje, čutimo se, če tam »pocukne«, tu »pocukne«. Svetniki, na primer pater Pij, so videli, čutili, kakor čuti on – da so vsi njegovi. Ne moreš biti v Svetem Duhu, če avtomatično ne doživiš, da njemu vsi pripadamo in da bomo šli vsi Domov. Naša metoda, kako razumevati to Božjo odrešenjsko dinamiko, pa je dialog s svetom. Svet nas provocira in nas slači teh naših varnostnih obzidij, da potem lahko Jezus v miru odrešuje.

Kakšen je z razdalje vaš pogled na Slovenijo?

Vidim, da Slovenci veliko pomagajo, Hrvaški, Venezueli. Vidim, da narodnozabavna glasba dobiva sodobne razsežnosti. Smo v vrhu turističnih destinacij majhnega, lepega, privlačnega. Podobno kot v habsburški monarhiji smo spet del sveta, prepleteni, po drugi strani pa tako zelo notri v svoji luknjici. Tako izredno smo zahtevni do sebe, tudi če doživimo še tak uspeh, še vedno nekaj manjka, in pa negativni. Kot da stalno moramo biti nadpovprečni in ne moremo uživati. Še ko sem bila v Mariboru, mi je prihajala podoba lepotičke, ki ima raka. Kar zadeva Cerkev, doživljam, kakor da čaka, da bo prišla nazaj na staro, kakor da še ni ugotovila, da je to mimo, da starega več ne bo. Po drugi strani sem očarana nad pobudami, pravim, da so od Svetega Duha, sploh med laiki. Vsak dan prosim Mater Božjo, da bi v tem prečiščevanju dovolili karizmam, sploh laiškim, da bi imele pravico biti, biti drugačne, imeti pobude, si upati nove oblike pastorale, in da bi tisti, ki teh karizem nimajo, znali v sebi gojiti občudovanje, hvaležnost: »Vau, smo živi!« in ne »Kaj je to zdaj?«