V dneh pred binkoštmi je prek video povezave spregovorila o nuji, da se kot posamezniki in Cerkev prepustimo vodstvu Svetega Duha.

Na katerih področjih bi morala biti Cerkev bolj odprta za Svetega Duha?

Cel koncept duhovnosti je prej funkcioniral. Šel si k maši, mama in stara mama sta ti stvari razložili, poročil si se, imel otroke in jih peljal k verouku. Imel si Očeta in Jezusa. Zdaj ni več tako. Naložili smo si nov moralni red, kjer ni nobene morale več. Gre za novo paradigmo, nov način dojemanja, nove izzive in nove oblike biti skupaj. Kar smo mi živeli kot nekaj normalnega, tega zdaj ni več. V prejšnji obliki vere je bilo zelo jasno, kaj je duhovno, kdo je duhovni oče, kaj je maša, kaj so zakramenti in kaj je družba. Bilo je precej črno-belo. Zdaj pa se je spremenilo od znotraj. Podobe duhovnih avtoritet padajo – izkaže se, da so tisti, ki so bili učitelji duhovnega življenja, nekaj popolnoma drugega.

Podobe duhovnih avtoritet padajo.

Tisto, česar smo bili navajeni, se mlajših generacij ne prime več in ne delajo več tako, kot smo bili navajeni. To nas presega. Kot duhovna spremljevalka sem se učila »pravil igre« razločevanja duhov. Starejše sestre v samostanu so imele nos in hitro povedale, da nekaj smrdi. Zdaj se v Cerkvi srečujemo s situacijo, kjer to ne deluje več. Kjer se nekaj prepozna kot duhovnost, kot lep paket za Boga … Na dolgi rok pa je spodaj ne le pohujšanje, ampak orodje zla, kjer gre za uničevanje ljudi. Pomislimo na vsa odkritja zlorab. Gre za globinsko škodo na ravni človekovega dostojanstva in spoštovanja najbolj notranjega templja, kjer je živa navzočnost Svetega Duha. To so globoke, neozdravljive rane.

Brez Svetega Duha pravila igre, ki smo jih poznali prej, ne delujejo več. Smo tako globoko zmedeni, da ima hudi duh zelo lahko nalogo minirati duhovno polje. Nastopi tako globoka duhovna tema, da nas je strah. Ker to, kar se zdaj dogaja, nas presega. Ne razumemo. Zaradi vseh sprememb okoli nas, tudi na ravni Cerkve, je velika, velika duhovna zmeda in tema. In brez Svetega Duha nimamo šans.

Septembra 2022 je bila s. Andreja gostja oddaje Reflektor. FOTO: Siniša Kanižaj

Apostole vidimo zaklenjene, prestrašene … Ko pride Sveti Duh, pa gredo ven in oznanjajo. Brez njega se zapiramo vase, ko pa mu dovolimo, da vstopi, se nas tako dotakne, da želimo o tem govoriti svetu.

Če razumemo, da je evangelizacija naša naloga, dolžnost, projekt, v tej novi eri to ne funkcionira. To je koncept prejšnje paradigme. Edino, kar deluje zdaj, je navdušeno pripovedovanje o tem, kar se mi je zgodilo (kot če si zaljubljen: »Moram ti povedati, kaj se je zgodilo! Dobila sem sporočilo od …«). To pomeni, da ne gre za dolžnost, nalogo ali projekt. Jaz nekaj doživim, ti me pogledaš in rečeš: »Uau!« Npr. končno odkrijem pravo rešitev za težave s kožo in potem zasijem – ljudje to opazijo, jaz pa pokažem na zdravilo. Mislim, da je razlika v tem. Če se meni na osebni ravni zgodi, da zaradi svojega odnosa do Trojice, Matere Božje, svetnikov, cele ekipe začnem živeti na polno, se to opazi.

In ni treba, da imamo dobro vlado, da revščina izgine … To nima nobene zveze s kakovostjo življenja. Ne pravim, da se ni treba boriti proti krivicam, ampak nobena situacija v življenju ne more biti številka ena – številka ena je življenje v Bogu. Za to smo bili ustvarjeni. Ko Trojica pride zraven in me počasi odpre v to logiko, začnem živeti na polno – ne glede na to, v kakšni situaciji sem. In ko živim na polno, to »šprica« skozi oči, besede, dejavnosti, skrbi, odnose … Drugi to opazi in vpraša, kako to. In jaz povem, da sem doživela Božjo ljubezen. Ampak to je možno samo, če dovolim Svetemu Duhu, da me odpelje iz mojih okvirjev in omogoči »povezavo« z Očetom in Sinom, da začutim Božji objem in zagotovilo: »Vse bo v redu.«

Evangelizacija je živeti na polno in povedati, kako živim z Bogom. In za življenje v polnosti ne rabim ničesar kupovati, spreminjati. Bistveno je, da dopustim Trojici, da je v meni – in Bog začne spreminjati, ne jaz.

Bistveno je, da dopustim Trojici, da je v meni – in Bog začne spreminjati, ne jaz.

Sveti Duh daje ustvarjalnost, kajne?

On je novost. Brez njega ostanem znotraj svojih parol, medtem ko je princip Svete Trojice v stalni odprtosti, poti, nenehnih presenečenjih. Sveti Duh je presenečenje! Če ni Svetega Duha, se ne moremo odpirati novosti. Poleg tega pa Sveti Duh daje tudi okus. Kjer je On, je tudi radost, okus po zaljubljenosti. Lahko počneš iste stvari kot vedno, a dan doživljaš čisto drugače. Lahko so vsakdanje malenkosti ali celo tragedije, ampak On daje življenju druge barve. Sveti Duh je v našem življenju osnova, esenca za življenje v Sveti Trojici. Je novost, presenečenje, dinamika, sprememba, z njim nimaš nobenega nadzora in daje okus radosti.

V Cerkvi se pa radi oklepamo starih, preživetih struktur, češ: »Tako pač mora biti.« In ko Sveti Duh predlaga spremembo, novost, se je ustrašimo, otepamo …

V »stari šoli« ni bilo nič čudnega, če si doživel odklonitev, preganjanje, klevetanje, maltretiranje, ponižanje … Vedel si, da je to paket. Ker kjer je Sveti Duh, tam bo upor. In to je zdravo. Zakaj? Ker to je formula: »Kdor hoče hoditi za menoj, naj zanika sam sebe, naj nosi svoj križ in hodi za menoj.«

Recimo, nekdo ima veliko karizem in navdihov, res živi v Svetem Duhu. Pride, pove, podeli, je navdušen, vse žari. Potem pride klasika: polpet mora biti dobro potolčen, da bo mehak. Pride faza »potolčenja«, da se potem lahko res da slava Bogu, ne tisti osebi. Mi pa smo vsi užaljeni, prizadeti. Ko pride ponižanje, smo vsi iz sebe in se nam zdi, da tega ne moremo prenesti. Zakaj? Ker smo v drugi paradigmi. Kakor da ni križa … Veste, kaj pomeni »zanikati samega sebe«? Potrebujemo konkretno ponižanje, sramoto! To je osnovno. Šele tam se bo prepoznalo, ali je Duh ali ni Duha ali je kateri drugi duh ... To je prvi filter. Če je od Duha, rečeš, da si pač samo povedal, kar čutiš, kakor si bil navdihnjen. Potem je potreben čas. Če je od Duha, to ni nekajtedenski projekt. To je njegov čas, stvari moraš izpustiti iz rok. Drugi del formule pa je križ – da te obsojajo, ti pokažejo tvoje grehe, te tolčejo kot zrezek in prešajo kot pršut. Ni pršuta, če ni preše! Ni vina, če ni preše! Tudi to je del duhovnega življenja. In šele potem pride »hodi za menoj«. To pomeni, da če imam navdih Svetega Duha za dobro Cerkve in človeštva, moram zapustiti svoje okvire in cono udobja. To me bo spremenilo. Če sem v službi Ognja, me bo vžgal! Ne bom več enaka. Tu gre za vse ali nič.

Ampak kaj se zgodi z nami, ki smo duhovne avtoritete? Ko govorimo, razlagamo evangelij. V vsakdanjem življenju, ko pa se Beseda v resnici zgodi … Mislim, da je razlika v tem, da ko greš na pot za Jezusom, razumeš, da je to način življenja. To ni religija, to ni programirana zadevica, kjer je vse udobno, predvidljivo. V tretjem tisočletju imajo namreč mnogi »predvidljivo religijo« in vse pod kontrolo, medtem pa vlada globoka, intenzivna tema v vsem, kar je duhovno, transcendentno. Izzivi časa nas presegajo, nimamo odgovorov. Ne za ideologije, ne za umetno inteligenco, ne za zlorabe … Nimamo odgovorov na to, zakaj je naša religija tako brez okusa. Zato je edina pot formula: zanikati samega sebe, vzeti nase svoj križ in hoditi za Njim. Ker je naš notranji ustroj narejen za polnost življenja. Nisem jaz tista, ki producira svojo srečo, ampak se moram odpreti navzočnosti Trojice, Matere Božje in svetnikov. Edino, kar potrebujem, je hrepenenje.

Zato je edina pot formula: zanikati samega sebe, vzeti nase svoj križ in hoditi za Njim.

Torej moramo biti manj storilnostno naravnani in Svetemu Duhu dovoliti, da on deluje v nas in po nas?

Gre za kakovost življenja. Ni nujno, da živiš na polno, ko imaš veliko projektov. Na polno živiš, ko si to, kar si, ko si lahko z vsemi to, kar si, in ko lahko v miru pričuješ, da to, kar si, nisi zaradi sebe, ampak zaradi nekoga, ki je čisto nor nate in je celo dal svoje življenje, ker je tako zaljubljen vate. Pusti njemu, da ima svoje projekte s teboj.

Vabljeni tudi k ogledu oddaje Reflektor s sestro Andrejo Godnič: Zaljubljena v Jezusa.