Slovenija danes obeležuje državni praznik, dan Rudolfa Maistra. FOTO: arhiv Družine



Slovenija danes obeležuje državni praznik, dan Rudolfa Maistra, s katerim se (že od leta 2005) spominja 23. novembra 1918, ko je general Maister s svojimi borci v samostojni vojaški akciji razorožil nemško vojsko, prevzel vojaško oblast in utrdil slovensko politično oblast v Mariboru. Dan Rudolfa Maistra ni dela prost dan, letos bo zaradi zaostrenega epidemiološkega stanja potekal brez priložnostnih slovesnosti, bo pa predsednik Borut Pahor nagovoril državljan(k)e skupaj s predsednico Zveze društev general Maister Lučko Lazarev Šerbec.

Iz Družininega arhiva (47/2016) pa smo izbrskali zanimiv članek o življenju, delu in vlogi Rudolfa Maistra, ki ga v nadaljevanju ponovno objavljamo v celoti.

Slovenska zgodovina je polna pomembnih mož in žena, vendar smo samo tri počastili z državnim praznikom: Franceta Prešerna (8. februarja), Primoža Trubarja (8. junija) in Rudolfa Maistra (23. novembra). Po časovni oddaljenosti nam je najbližji zadnji. Tudi njegovo rojstno hišo v Kamniku so odprli šele pred nekaj leti, a je v tem času že lepo zaživela.

Ob popisu prebivalstva konec leta 1869 je v Kamniku živelo 2.096 oseb. Med njimi pa ni bilo več enega najpremožnejših meščanov, gostilničarja Blaža Svetica, ki je umrl deset let prej. Za časa življenja mu je posel tako dobro uspeval, da je v bližini župnijske cerkve Marijinega brezmadežnega spočetja na Šutni kupil sosednji hiši in ju združil v eno. Del prostorov je zasedla njegova družina, del so jih preuredili v najemna stanovanja.

Doma in po svetu

V eno teh stanovanj sta se vselila zakonca Franc in Frančiška Maister. On je imel po prednikih nemške korenine in je bil finančni uradnik, ona je bila hči uglednega učitelja, organista, gostilničarja in zavednega Slovenca iz Trebnjega. V tem kraju na Dolenjskem sta se leta 1867 tudi poročila. V zakonu so se jima rodili trije sinovi: Artur, ki ga je kmalu pobrala davica, Ernest in leta 1874 Rudolf. Družina se je zaradi očetove službe iz Kamnika leta 1880 preselila v Mengeš in potem v Kranj.

Ko je bilo Rudolfu trinajst let, mu je umrl oče. Mati Frančiška je z majhno moževo pokojnino težko preživljala sebe in dva otroka, zato se je Rudolf po dveh letnikih gimnazije v Ljubljani preselil v domobransko kadetnico na Dunaju in dve leti pozneje postal poklicni vojak. A njegovo obzorje je segalo daleč čez orožje in vojaško taktiko. Pisal je pesmi, govoril več tujih jezikov, bil je odličen plavalec, smučar in kolesar.

Leta 1905 se je poročil z Marijo Sterger, ki mu je rodila sinova Hrvoja in Boruta. Družina se je pogosto selila. Leta 1908 so ga zaradi njegovega neprikritega slovenstva kazensko premestili v mesto Przemysl na jugovzhodu Poljske. Postal je poveljnik podčastniške šole, na vojaških vajah hudo zbolel, se zdravil v Egiptu in Dalmaciji ter leta 1914 pristal v Mariboru. Tam so ga imenovali za poveljnika črne vojske in na tem položaju je s činom majorja dočakal konec prve svetovne vojne.

Obramba severne meje

Dne 1. novembra 1918 se je v vojašnici 26. strelskega polka v Melju udeležil sestanka o ukrepih za zaščito reda in miru v Mariboru ob koncu vojne. Tamkajšnji veljaki so mesto imeli za del novonastale Nemške Avstrije, Maister pa se je temu samozavestno uprl, ga razglasil za slovensko in prevzel oblast v njem. Narodni svet za Štajersko mu je podelil čin generala. Nemci so se od presenečenja hitro pobrali in ustanovili varnostno stražo, ki naj bi zaščitila nemško prebivalstvo Maribora. Maister je imel odgovor tudi na to. Ustanovil je slovensko vojsko in z njo pred zoro 23. novembra 1918 razorožil varnostno stražo. Njemu zveste čete so zasedle še veliko drugih krajev. Tisti na Štajerskem so večinoma ostali slovenski, mnogi na Koroškem pa so po plebiscitu pripadli Avstriji. Maistra je izguba tega ozemlja zelo prizadela. Po vojni je nekaj let služboval v jugoslovanski vojski, leta 1923 pa je s činom divizijskega generala odšel v pokoj. Stanoval je v Mariboru, vendar je pogosto odhajal na Unec, kjer je po teti Matildi podedoval posestvo. Tam ga je 26. julija 1934 zadela kap. Dva dni pozneje so ga z vojaškimi častmi in ob navzočnosti velike množice ljudi pokopali na pobreškem pokopališču v Mariboru.

»Kot kakšno romanje se je zdelo«

Maistrovo rojstno hišo v Kamniku je Leopold Svetic, sin uvodoma omenjenega Blaža Svetica, leta 1902 prodal na dražbi. Kupil jo je kamniški dekan Janez Oblak in jo po smrti zapustil župniji. Že leta 1938 so nanjo namestili spominsko ploščo, ki jo je zasnoval arhitekt Jože Plečnik, vendar so jo med drugo svetovno vojno skrili, da Nemci hiše ne bi požgali. Po vmesni nacionalizaciji in denacionalizaciji je občina Kamnik po dogovoru z župnijo leta 2012 postala lastnica pretežnega dela pritličja, ki so ga obnovili in v njem že naslednje leto odprli razstavo o življenju Rudolfa Maistra, avtorice mag. Zore Torkar, direktorice Medobčinskega muzeja Kamnik.

»23. novembra 2013, zares zanimiv, živ, živahen, vesel, pisan dan. Še Maister bi bil zadovoljen in najbrž tudi ganjen (saj je bil vendar ‘poet v civilu’, kot ga je označil kritik in pesnik Josip Regali v Ljubljanskem zvonu). Že takoj, ko se je muzej ob 10. odprl, začeli prihajati ljudje od blizu in daleč; kot kakšno romanje se je zdelo. Tako je prišlo veliko Maistrovih društev iz vse Slovenije; posebno številni so bili iz Žalca, s Koroške, Ptuja, Notranjske ... Veliko zanimivih pripovedi, besed, vprašanj je bilo slišati. Pohvale o muzeju pa so kar deževale. Zares močan vtis naredila ta po prostoru miniaturna, vendar v besedi in sliki velika zgodba. Prišla tudi skupina Slovencev iz Zagreba (okoli 40), bili navdušeni, ganjeni, hvaležni. Popoldne slovesno uradno odprtje muzeja. Kljub temu da je lilo kot iz škafa, se je pred hišo zbrala velika množica,« je v dnevnik zapisala muzejska informatorka Alenka Juvan, ki obiskovalcem rada podrobneje predstavi Maistrovo življenjsko pot.


V Kamniku stojita Maistrova rojstna hiša in njegov spomenik (zgoraj). FOTO: Andrej Praznik


Rudolf brez brkov in pogled v prihodnost

V Maistrovi rojstni hiši nas na vsakem koraku spremljajo fotografije iz različnih obdobij njegovega življenja. Vidimo ga v materinem naročju – poleg stojita brata in postavni oče, kot mladeniča v vojaški uniformi, ob ljubljanskem knezoškofu Antonu Bonaventuru Jegliču ... Vmes pogledujemo proti predmetom, ki ponazarjajo njegov čas. Vidimo rojstni list, vojaško kapo, prelomljeno sabljo in seveda knjige, ki jih je strastno zbiral in prebiral. Tu sta njegovi pesniški zbirki Poezije (1904) in Kitica mojih (1929), reprodukcija njegove slike, saj je bil tudi ljubiteljski slikar, fotografije njegovih spomenikov, likovna in književna dela njegovih sodobnikov iz Kamnika, ogledamo pa si lahko tudi nekaj filmov.

Rojstno hišo Rudolfa Maistra v Kamniku si je v prvem letu po odprtju ogledalo okrog 3.900 obiskovalcev. Prihajajo posamezniki, šolski razredi in celo skupine predšolskih otrok iz okoliških vrtcev. Muzealka Alenka Juvan, ki ne skriva navdušenja nad Maistrom, pravi, da ga vsaki skupini obiskovalcev približajo na primeren način. Za najmlajše so izdali slikanico z naslovom O Rudolfu brez brkov in o Veroniki, ki je s kačjim repom namahala mamuta, za večje pripravljajo delavnice in prireditve.

V Medobčinskem muzeju Kamnik, v okvir katerega spada Maistrova rojstna hiša, verjamejo, da bodo v njej v prihodnje pridobili še nekaj prostora. Tako bodo lahko obiskovalcem še bolj približali tega velikega rojaka, za katerega Alenka Juvan nikoli ne pozabi omeniti, da je bil velik svetovljan in domoljub. Danes se včasih zdi, da to dvoje ne gre skupaj. Morda pa ravno zaradi takega prepričanja Slovenija ni tako uspešna, kot bi lahko bila.

Rojstna hiša Rudolfa Maistra na Šutni 23 v Kamniku (poleg župnijske cerkve Marijinega brezmadežnega spočetja) je odprta vsak dan od torka do sobote med 10. in 18. uro. Ob nedeljah, ponedeljkih in praznikih je zaprta.