Jozefa je bila rojena na gorski kmetiji. Zaradi oddaljenosti otroci niso šli vsak dan v šolo in Jozefa (Zefka) je v prvem razredu lahko ostala doma, potem ko je dokazala, da zna brati in pisati. Ko pa je prišla v drugi razred, se je vse obrnilo na glavo. Bila je slaba učenka, počasna za vse. Ko so drugi že zdavnaj dvignili roko, se njej ni in ni posvetilo. Učiteljica jo je kljub temu spraševala in ji po njenem molku naredila pridigo. Rekla je, da je velika škoda, ker vsak dan prehodi tako dolgo pot, a vse zaman, saj bo morala ponavljati razred. Zefka je vedela, da je vse res, kar ji pravi. Posebno jo je spoštovala, ker jo je videla vsako nedeljo v cerkvi pri sv. maši, čeprav so komunisti učiteljem prepovedali obisk sv. maš. V tem ji je bila vse življenje za vzgled.

V šoli je postajalo nevzdržno, ker ni spadala med te otroke, ki jim je bilo vse razumljivo, njej pa prav nič. V tej stiski je začela moliti rožne vence na poti v šolo in potem domov. Znala jih je, ker so jih vsako leto veliko zmolili pred Miklavžem, časa pa je tudi bilo dovolj, saj je pot v šolo trajala eno uro, nazaj pa uro in pol, pozimi pa še enkrat toliko.

V tej stiski je začela moliti rožne vence na poti v šolo in potem domov.

Pri molitvi se je dobro počutila. Bilo ji je, ko da se je preselila v drug svet, lep, prijazen. Molila je brez kakšnega molitvenega namena. Ni ji prišlo na misel, da bi prosila Boga za razsvetljenje pameti, kar je nujno potrebovala, ali pa da bi se učila, če ni znala. Videla je, da je bila po molitvi potolažena in preseljena iz obupnega stanja v svet, poln upanja.

Tako je življenje potekalo dan za dnem. Kake tri ali štiri mesece pred koncem šolskega leta pa ji je v glavi postalo svetlo in jasno. Naenkrat je vse razumela in z lahkoto sledila pouku. Med prvimi je dvigovala roko in učiteljica je vsakokrat najprej vprašala njo. Verjetno se je hotela prepričati, ali res zna ali pa hoče pokazati znanje, ki ga v resnici ni. Čudila se je, da se je zgodila tako velika sprememba, in tudi Zefka sama se je čudila in bila vesela. Soseda Mici, s katero sta skupaj hodili v šolo in domov, je rekla Zefkini mami: »Jaz bom prav dobra, Zefka bo pa zaostala.« Mama se ni zmenila za te besede, njej je bilo važno nekoč priti v nebesa in prav nič drugega. Zmeraj so rekli: »Cerkev je važna, sv. maša je važna, šola je postranska stvar.«

Čudila se je, da se je zgodila tako velika sprememba, in tudi Zefka sama se je čudila in bila vesela.

Potem je prišel dan spričeval. Spričevalo je bilo majhen zvezek za vse razrede osnovne šole. Soseda Mici je hotela videti Zefkino spričevalo. Ker ji ga ni takoj dala v pogled, ji ga je cuknila iz rok in ga primerjala s svojim. Neverjetno! Bilo je boljše od njenega. Zagnala ji ga je nazaj in odbrzela po cesti naprej.  To je moč molitve. Moč molitve svetega rožnega venca.

Doroteja Emeršič je mama in babica
ter sestra Frančiškovega svetnega reda (OFS).

***

Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat št. 04/2024. Spremljajte spodbudne misli iz Magnificata na Facebook profilu @verujem.