John Pridmore, nekdanji londonski gangster, je konec oktobraponovno obiskal Slovenijo. Srečal se je z mladimi, govoril je pri študentskimaši, na Gimnaziji Želimlje in vodil duhovne vaje v Stični. Pričeval je tudi vžupnijah Ljubljana-Polje in Polhov Gradec. John je vsem priporočil svojiknjigi Izpoved londonskega gangsterja in Gangsterjev vodnik k Bogu, ki sta izšli pri založbi Družina, saj lahko prek knjig o Bogu izvemo ševeč.

Ljudi, ki poslušajotvojo življenjsko zgodbo, močno nagovoriš. Zelo jasno jih povabiš tudi k boljosebnemu odnosu z Bogom. Kako dolgo že živiš za Boga? 

Spreobrnil sem se že pred 22-imi leti. Vsak dan sem hvaleženBogu, da je še tako prisoten v mojem srcu. Molitev in tedenska spoved mipomagata, da ostajam zvest. Ko sem bil še gangster, nikoli nisem šel iz hišebrez pištole, zdaj pa je ne zapustim brez rožnega venca v žepu. In mislim, daje rožni venec veliko močnejši kot pištola.

Se počutiš boljvarnega?

Seveda, čutim se varovanega. Vsak dan molim tudi hvalnice invečernice, redno si vzamem čas za uro molitve pred Najsvetejšim, vsak dan gremk maši. Molim tudi rožni venec Božjega usmiljenja. Molim torej kar veliko. Čehočeš mir v duši, moraš moliti. In bolj ko se predajamo Bogu, bolj lahko Bogblagoslovi naše življenje.

Ali imaš kakšendokaz, da molitev deluje?

Mislim, da bo vsak mlad človek, ki bo deset minut posvetilmolitvi, pogovoru z Bogom, videl, da se po molitvi počuti drugače, boljše. Vem,da sem dober in veliko bolj prijeten človek, kadar molim. Kadar pa ne molimo,pa smo »težki« za druge. Mislim, da je že to dokaz. Včasih pa se moramo za totudi potruditi. Tako je na primer, ko molimo rožni venec. Ker je precej dolg,se moramo na začetku potruditi, ko pa smo nekje na sredini, pa te teže neobčutimo več, ampak čutimo mir, spokojnost, milost. Vstajenje pride pokrižanju. Tudi pri molitvi je včasih treba na križ, da pridemo do miru, doučinkov molitve. Bog se seveda ne spreminja, Bog nas ljubi ves čas. Morda namna začetku naše duhovne poti Bog daje milosti, ki so kot bonbončki. Čez nekajčasa se to preneha, a tudi takrat moramo vztrajati v molitvi, v ljubezni. Sesplača.

Zakaj hodiš k spovedivsak teden?

Ko predolgo ostanemo stran brez zakramentov, se oddaljimo odBoga. To je tako kot v raju, ko sta se Adam in Eva skrivala pred Bogom, da mune bi bilo treba priznati, da sta grešila. Tako se tudi mi oddaljujemo od Boga,ko mu dolgo ne priznamo, da smo grešili. Moj birmanec, ki je zdaj že odrasel,ima zelo globok odnos z Jezusom. Ko pa je bil mlajši, se je veliko boril zBogom. Pred kratkim sem ga vprašal, kaj je bilo tisto, kar mu je pomagalo, dase je predal Bogu. Povedal mi je, da je bilo to takrat, ko sem ga postavil predizziv, da naj gre k spovedi vsak teden. Tako je moral ostati blizu Boga in seni mogel preveč oddaljiti od njega.

Čeprav se morda vsakič spoveš istih grehov, se jih je vseenotreba spovedati. To je tako, kot če bi imel virozo, pa bi bil to vedno istivirus, bi ga kljub temu bilo treba znova in znova premagati. Zame je greh kotvirus: te boli, te onesposobi, te oddalji od Boga. Spoved pa je zdravilo, ki meosvobodi.

Kako gledaš natrpljenje, zakaj se dogajajo slabe stvari dobrim ljudem?

Bog jih ne povzroča, delajo jih drugi ljudje. Jezus je bil zmano, je jokal z mano, ko so me zlorabljali kot otroka. In ko sem bil gangster,si Bog tega zame ni želel, hotel je, da sem prijazen, umirjen, kakršen semzdaj. Jaz pa sem se odločil, da nočem biti tak, odločil sem se, da bom prizadelljudi. Jezus je bil križan skupaj z mojimi žrtvami, z ljudmi, ki sem jih ranil.Morda je to podobno s poplavami, ki so se zgodile v Sloveniji: Bog si ni želel,da bi bile vse te hiše poplavljene, Bog je z njimi, ko trpijo. Živimo v svetu,ki je zaznamovan z izvirnim grehom, od tod bolezni, nesreče, nasilje. Bognikoli ni povzročitelj hudega, vedno je na strani žrtve.

Na gimnaziji Želimljesi povedal zanimivo zgodbo, kako je bilo, ko je tvoja mama prebrala prvopolovico knjige Izpoved londonskega gangsterja, v kateri pišeš o tem, kaj sipočel, ko si bil gangster.

Najprej je sploh ni hotela prebrati, ampak je prebrala ledrugo polovico, v kateri opisujem svoje življenje z Bogom. Ko pa sem bil nekočna poti k njej, me je brat opozoril, da je zdaj prebrala tudi prvo polovico.Pomislil sem: Ojoj! In ko sem jo vprašal, kaj si je mislila ob branju, je vsolzah rekla: 'Moj ubogi ranjeni otrok!' Sploh ni videla bolečine, ki sem jojaz povzročal drugim, ampak samo bolečino, ki je vodila mene pri vseh tistihslabih stvareh. Mislim, da nas tako nekako vidi Marija: brez obsojanja, ampak zusmiljenjem. In to je le približno podobno Bogu in Njegovemu usmiljenju.

Kako si predstavljašnebesa?

Ko sva s prijateljem obiskala Sveto deželo, sva en dan preživelana plaži, kjer sva se igrala v morju in pesku kot dva majhna otroka. Bil ječudovit dan. Ko sva se vračala proti avtu, mi je prijatelj povedal, da jezačutil, da mu je Bog rekel: 'Če misliš, da je to lepo, počakaj, da prideš vnebesa!' Mislim, da so nebesa nad vsako našo domišljijo, da so popolnaizpolnitev, popolna sreča za vso večnost. Predstavljajte si to za vso večnost,koliko dobrega nam Bog želi podariti v nebesih! Tako se tudi jaz veselim nebes,čeprav tudi v življenju uživam.

Mlade na svojihpričevanjih povabiš, naj ti pišejo e-pisma. Kaj ti v njih zaupajo?

V teh sporočilih se vidi, kakšen vpliv ima Bog na mlade, čejim odrasli povemo resnico. Mladi napišejo, kako so prek mojega pričevanjadoživeli, da so pomembni, da so ljubljeni, da imajo njihova življenja smisel.Hočejo mojo knjigo, da bi izvedeli več o Jezusu. Njihova elektronska sporočilaso zelo osebna in globoka, saj so me slišali, da sem z njimi podelil svojozgodbo, da sem bil pred njimi odkrit in ranljiv, zato čutijo, da se lahko tudioni odprejo. Prek elektronske pošte smo lahko v osebnem stiku. To je odličnapriložnost, da z mladimi delim svoje odkritje Boga in jih povabim na pot zaNjim.

Povabiš jih, najspremenijo svoje življenje!

Pogosto jim s svojimi izkušnjami pomagam tudi prek težkih intemnih trenutkov v njihovem življenju, ko morda drugim težko zaupajo. Vsak dan jevsak izmed nas poklican, da se spreobrne, vsak dan moramo biti boljši, večmoliti, več dati Bogu, več ljubiti.

Barbara Kastelec in Mojca Purger

Intervju je bil objavljen na straneh Mladega vala v Družini št. 45 (9. november 2014).