Pred petimi leti je pater Miran Špelič ob evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov na Sveti Gori blagoslovil E-pokopališče, virtualni prostor, kjer ima vsaka slovenska žrtev (po)vojnih pobojev, ki je vpisana v nacionalno zbirko podatkov, svoj pomnik. Ste v medijih zasledili kakšen zapis o tem posvečenem prostoru spominjanja in molitve, razen mojih na Časniku? Niste mogli, saj E-pokopališče v petih letih še ni bilo nikjer predstavljeno. Zahvaljujem pa se dr. Jožetu Dežmanu, da ga omenja v 5. poročilu Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč z naslovom Pravica do groba.

Takšen molk simptomatično kaže, da so totalitarni impulzi, ki silijo ljudi v pozabo preteklosti, pri nas še vedno živi. O zaščitni moči spomina tako pred totalitarizmi 20. stoletja kot pred sodobnim, »mehkim« totalitarizmom, med drugim piše Rod Dreher v svoji izjemno poučni knjigi Ne živite od laži. Poudarja, naj čim skrbneje gojimo kulturni spomin, ki sestoji iz zgodb, dogodkov, ljudi in pojavov, za katere se neka družba odloči, da si jih bo zapomnila kot temeljno gradivo za svojo kolektivno identiteto. Junaki nekega ljudstva, njegovi antijunaki, mejniki, umetnost, glasba, prazniki – vse to sodi v narodov kulturni spomin. Brez kolektivnega spomina ne more biti kulture, brez kulture pa ne more biti identitete. Spomin na preteklost vpliva na naše dojemanje in razumevanje sedanjosti in s tem na naše delovanje. Ideologi, ki imajo v oblasti učilnice in uredništva, manipulirajo s kolektivnim spominom in se s tem polaščajo prihodnosti. »Z ljudmi, ki vedo, kdo so, in ki so zakoreninjeni v tradiciji, ni lahko manipulirati,« piše Dreher in navaja številne zglede, kako so se pred totalitarno tiranijo varovali v vzhodnoevropskih državah.

Nevarno je pozabiti na zločine komunizma, saj nas pozabljanje dela ranljive za današnje totalitarne poskuse. Komunizem je sledil posebni ideološki viziji, ki mu je narekovala, da je uničeval vsa izročila, piše Dreher. Nič zunaj komunističnega reda ni smelo obstajati. Uporabili so vsa sredstva za uničevanje spomina, družine, vere, nacionalne zavesti, vsega pač, kar ljudi najbolj oblikuje in povezuje in kar je glavna tarča uničenja tudi danes.

Z gradnjo »malih utrdb spomina« lahko vsakdo od nas naredi veliko majhnih stvari. Varuhi spomina v pobudi Vseposvojitev negujemo spomin na žrtve zla, na njihove upe, molitve in sanje, iz katerih rastemo. To je dejanje upora proti ukazom sveta, ki trdi, da preteklost ni pomembna. Proti nekulturi se najbolj učinkovito borimo z ustvarjanjem več kulture. Kakšno sporočilo bi poslali v javnost, če bi se, denimo, na naslednji komemoraciji ob obletnici umora duhovnika in univerzitetnega profesorja dr. Lamberta Ehrlicha na dvorišču Teološke fakultete v Ljubljani namesto 50 zbralo 50 tisoč ljudi ... Slovenija bi zažarela od poguma in ljubezni.