V knjižici Rožinca je naša (Most, Čedad 2007) je Lucia Trusgnach Škejcova običaj in pomen blagoslova snopičev opisala tudi v domačem narečju. Med drugim omenja, da so žene namesto najlepšega cvetja, kot so ga na domačem vrtu za pokopališče nabirale sicer, na praznik Marije rož v cerkev nosile nenavadne snopiče, ki se jih je vonjalo že od daleč. Pri maši je duhovnik snopiče blagoslovil, blagoslovljene pa so doma hranili, da bi jih obvarovali vsakršnih bolezni in nesreč. Ob hudi uri so jih vrgli na ogenj, »da bi njihov peklensko črn dim ter rezek in smrdljiv vonj s pomočjo Matere Božje odgnal zlodeja in njegovo delo … Vraža, vera in stara navada.«

Cvetje so imeli ugledano že med vsakodnevnim delom na senožetih, nabrali pa so ga prav na rožinco zjutraj. Vrste rož, iz katerih je sestavljen snopič, se od doline do doline nekoliko razlikujejo, njihovo število se giblje od sedem do trinajst. Lucia Trusgnach iz vasice Očne Bardo (it. Oznebr...