Roza iz italijanskega kraja Viterbo je bila najstnica, ki je skoraj popolnoma sama spreobrnila svoj kraj. Kljub temu so njeno prošnjo za vstop v samostan zavrnili, ker ni imela dote! Roza je že od otroštva zelo rada molila. Ko je imela deset let, se ji je prikazala Devica Marija. Ozdravila jo je od hude bolezni in ji rekla, naj se pridruži frančiškanskemu tretjemu redu in naj mesto Viterbo kliče k pokori. Oblečena v revno obleko in oborožena z razpelom je Roza hodila po ulicah svojega mesta in svarila someščane, naj spremenijo svoje življenje. Revnim je prinašala kruh. Ob zaostritvi odnosov med cesarjem Friderikom II., ki je imel oblast nad Viterbom, in papežem je Roza podprla papeža, zato je bila s svojo družino izgnana iz domačega kraja. To ji ni vzelo poguma in je neustrašno oznanjala svojim novim sokrajanom. Dve leti pozneje se je vrnila v Viterbo z željo, da vstopi v samostan, a so jo zavrnili zaradi tega, ker je bila revna.

Roza je prerokovala, da bo sprejeta po smrti. Tako se je tudi zgodilo: njeno telo so prenesli v samostan potem, ko je umrla v osemnajstem letu starosti. »Živi tako, da te ne bo strah smrti,« je dejala. »Za tiste, ki na tem svetu veliko ljubijo, smrt ni nekaj strašnega, temveč je sladka in ljuba.«

Nebeški Oče, po priprošnji device sv. Roze Viterbske mi podeli veselo sprejemanje življenjskih okoliščin in mi pomagaj veliko ljubiti!