Maši s procesijo, ki se ji v pomembnejših svetiščih radi pridružijo romarji od drugod, ponekod sledi še blagoslov zelišč, starodavni obred, ki sega v 10. stoletje in ga vsebuje tudi Rimski obrednik, ohranil pa se je zlasti na zahodnem in vzhodnem robu slovenskega narodnostnega prostora. Zaupanje, da bo za streho zataknjen šopek blagoslovljenih zelišč odvrnil nesrečo, ki bi lahko ogrozila dom, ter domače in živino obvaroval pred boleznimi, se danes morda zdi nenavadno. Res pa je, da tudi kristjani potrebujemo vidna znamenja: nekaj, česar se lahko dotaknemo in kar se dotakne nas, čeprav le vonj cvetja.

Božja Mati, ki je bila po koncu svojega zemeljskega življenja z dušo in telesom vzeta v nebeško slavo, je namreč tudi naša usmiljena Mati. Naša zvesta, zavzeta, neustrašna priprošnjica, ki včasih s telesom sestopi iz nebeških višav, da nas znova usmeri vanje. Pooseblja namreč lepoto, ki z dušo in telesom prisluhne Bogu in privoli v njegov načrt. Lepoto, ki je navdihni...