Slovesnost sta organizirala Krajevni odbor Nove Slovenske zaveze in Župnija Rovte. Mašo je ob somaševanju duhovnikov daroval škof dr. Anton Jamnik. Na rovtarskem pokopališču je škof blagoslovil nagrobnik domačine, ki so jih pred 80. leti, leta 1942 ugrabili in v Češirkovem gozdu umorili partizani, postavila ga je Republika Slovenija. Slavnostni govornik je bil predsednik Nove Slovenske zaveze dr. Matija Ogrin, ki je spomnil na usodo sedmerih žrtev Češirkovega gozda, ki jim je zdaj država Slovenija postavila dostojen nagrobni pomnik. Povzel je iz knjige pričevanj (Sonja in Jože Malovrh, Zločin v Češirkovem gozdu leta 1942, 2022), da so bili vsi umorjeni zgledni, domoljubni Slovenci, pošteni kmečki ljudje, »toda vsak od njih je dosegel neko že prepoznavno stopnjo gospodarskega ali kulturnega napredka, kar jim je dajalo v domačem okolju določen ugled. Nekateri od teh fantov so bili celo povezani z OF, člani t. i. Narodne zaščite; toda ko jih je pretreslo, da so partizani začeli ubijati njihove znance in sokrajane, nedolžne ljudi, so začeli izražati pomisleke, ugovarjali so – in to je bilo za njih že usodno.«

Mašo je ob somaševanju duhovnikov daroval škof dr. Anton Jamnik. FOTO: Peter Hladnik

O tem, kaj je dobro, kaj je zlo

Govornik je spomnil, da je bil različen življenjski tek teh mož in fantov; podobna pa je bila njihova odklonitev tega, da si nekdo vzame pravico ubijati domače ljudi. »Bili so različne starosti in poklicev; v njih pa se je oglasila ista krščanska kultura s svojimi vekovitimi zakoni o tem, kaj je dobro, kaj je zlo. Prišel je god sv. Ane, 26. julij 1942, in vseh sedem so umorili, nekatere po hudem mučenju. Mnogi Slovenci poznajo ansambel Čuki; le redki pa poznajo njihove prednike in očete, prvotne Čuke; – eden od njih, Valentin Malovrh, igral je bas in klarinet, je tam v Češirkovem gozdu v mukah izdihnil svoje 21-letno življenje (Zločin v Češirkovem gozdu leta 1942, str. 42–43).«

Vselej gre za odločitev: za življenje ali proti življenju

Kaj je torej tisto, kar se nam kaže kot bistveno, se je vprašal Ogrin. »Lahko bi navajali zgodbe vaških stražarjev, ki so se po teh dogodkih morali organizirati v Rovtah, da bi zaščitili svoje bližnje. Toda morda je tisto bistveno še bolj vidno v veličini obeh Lazarjevih fantov med sedmerimi žrtvami, Jakoba in Jožeta Filipiča, ki sta bila celo člana »Narodne zaščite«, vendar sta začela ugovarjati partizanskim umorom (Zločin v Češirkovem gozdu leta 1942, str. 25, 27). Tukaj torej poteka tista bistvena, 'ognjena' črta: pri odločitvi za to, kar je prav. Bistveno je torej razlikovanje med dobrim in zlim. Prav pri teh primerih se prejasno vidi, da gre nazadnje vselej za odločitev: za življenje ali proti življenju.

Slavnostni govornik je bil predsednik Nove Slovenske zaveze dr. Matija Ogrin. VIR: zajem zaslona

Izkazali so, kako se človek konkretno odloči za dobro in prav

Govornik je dejal, da so se veliko pred nami in v neprimerno težjih okoliščinah morali neki slovenski ljudje, neki preprosti pošteni ljudje odločiti za to, kar je dobro in prav. »Ne da bi vedeli, so s tem nadaljevali in na novo osebno ustvarili neko izročilo. Nadaljevali so stoletno krščansko tradicijo Slovencev, vendar so jo tudi na novo, osebno uresničili. Z dejanjem so izkazali, kako se človek konkretno odloči za dobro in prav. Temu so sledili mnogi drugi in se odločali podobno. Verjetno sprva niso niti pomislili na to – toda svojo odločitev so plačali z najhujšim. O tem bi vedela vso resnico povedati pobočja Hrastniškega hriba. Ena od teh, ki se ni nikoli vrnila, je bila mlado dekle Merica Modrijan. Nekdo, ki je preživel Teharje, je pričeval, 'kako so neko dekle vso zmrcvarjeno nesli iz bunkerja. Bil je prepričan, da je videl Merico' (J. Maček: Rovte v ognju vojne in revolucije, str. 77). Nastala je velika praznina, ko nikogar od njih ni več bilo. 'Jeseni 1945 je k Modrijanovim prišlo neko dekle iz okolice Cerknice in prineslo Meričin plašč' (prav tam).«

Križ na partizanskem morišču v Češirkovem gozdu (fotografiran leta 2019). Partizani so v Češirkovem gozdu 26. julija 1942 umorili sedem ljudi (osmega na domu), popolnoma nedolžnih, noben ni bil premožnejši, prej so bili revni in se težko preživljali s svojim delom. FOTO: Peter Hladnik

Od njihovega izročila, ki je bilo plačano z veliko smrtjo, živimo še danes

Matija Ogrin je spomnil tudi na veliko praznino, ki jo je zapolnila velika bolečina. In neizjokane solze. »Tako je nastalo izročilo, ki mu še nismo našli imena; toda zaradi tega izročila naši ljudje, kolikor so preživeli, tudi po zmagi revolucije nikoli niso sprejeli komunizma, za njih je bil tujek in rakava tvorba, notranje so mu kljubovali – in ko je prišel čas, so iz tega izročila ustvarjali slovensko pomlad, državo Slovenijo.

Kultura, ali bolje, omika raste iz tega, da v času ponavljamo dejanja, s katerimi uresničujemo resnico, dobroto in lepoto. Mnoga pričevanja o naših ubitih dajejo o tem trdno poroštvo. Naj se tega zavedamo ali ne, toda od njihovega izročila – ki je demokratično in slovensko, plačano z veliko smrtjo – živimo še danes. Nadaljevanje tega izročila, namreč odločanje za to, kar je dobro in pravično, navsezadnje, odločanje za življenje – je tudi edini odgovor na preizkušnje našega časa.«

Govor je dodan: Matija Ogrin, govor Rovte, 20. 8. 2023