Založba Sever & Sever je izdala še eno knjigo spominov Zdenka Roterja, tretjo, in ta naj bi bila zadnja.

Prva knjiga spominov Zdenka Roterja je imela naslov Padle maske (2013) in je zbudila precej pozornosti, saj so nekateri mislili, da bo v njej razkril kakšne skrivnosti, predvsem iz časa, ko je po vojni delal v Udbi in bil zadolžen za spremljanje klera oziroma Cerkve. Vendar je v njej opisal svojo partizanščino in razne tegobe v zasebnem življenju, povojno udbovstvo pa je kar lepo zaščitil.

V drugi knjigi Pravi obraz (2017) je nadaljeval z opisi o svojem življenju, čeprav so zdaj nekateri mislili, da pa bo vendarle kaj razkril, kar je v prvi knjigi zamolčal. Zapisal je kvečjemu, da je imel v Cerkvi svojega informatorja, »globoko grlo«, ki mu je poročal o stanju znotraj Cerkve. In dodal, da njegovega imena nikakor ne bo razkril.

Odgovarjanje na retorična vprašanja

Zakaj oje po dveh razmeroma obsežnih knjigah napisal še tretjo, ki jo je naslovil Usodne prevare poražencev in zmagovalcev, ni jasno. V njej ni napisal nič posebnega. Pripoved je razdelil v sedem krajših poglavij. V prvem Razjasnjevanje odgovarja na vrsto vprašanj, ki mu jih je v Družinini prilogi Slovenski čas postavil Jože Kurinčič. Pri tem ni imel težkega dela, ampak izrazito lahko, saj (mu) je Kurinčič postavljal sama retorična vprašanja. Nanje je odgovarjal na splošno in nizal predvidljivo shemo propartizanske in protikolaborantske mitologije.

V poglavju Bodeča žica se je vrnil v medvojni čas svojega partizanjenja, ko je vodil kurirsko postojanko v hribovju ob takratni italijansko-nemški meji severno od Stične in južno od Litije oziroma Save. Ta del knjige je, vsaj zame, najbolj vreden (čeprav je o tem obširno pisal v svoji prvi knjigi). V tretjem poglavju Izjemni ljudje je napisal nekaj spominskih utrinkov o ljudeh in družinah na prej omenjenem območju, ki so mu med vojno veliko pomagali.

Brezpredmetni očitek kolaboracije

V četrtem z naslovom Kolaboracija – francoska izkušnja je poskušal primerjati kolaboracijo z okupatorjem v Franciji in pri nas. To mu seveda ni uspelo, saj so bile razmere v Franciji povsem drugačne od slovenskih. Tam ni bilo komunistične revolucije, v Sloveniji pa so komunisti že od začetka, od poletja 1941 izvajali nepopisno nasilje nad Slovenci. To nasilje je moralo povzročiti obrambo pred njim, ki jo Roter, tako kot nasploh komunistična NOB mitologija, povsem napačno in tendenciozno označuje kot kolaboracijo. Šlo je za izrazito obrambo in tudi upor proti strahotnemu partizanskemu nasilju, vse ostalo, tudi varovanje hrbta proti okupatorju pa je bilo v izrazito drugotnem planu.

Skušal je celo slediti kakšnemu zgodovinarju, ki že nekaj časa poskuša diskreditirati predvojne politike Antona Korošca, Franca Kulovca in Marka Natlačena, da so želeli tik pred vojno v Sloveniji uvesti profašistično državo, ki bi bila tesno naslonjena na nacistično Nemčijo. Tako kot omenjenemu zgodovinarju ta konstrukt seveda ne more uspeti, tudi Roterju ni. Celo nasprotno, iz Roterjevega pisanja se jasno vidi, da so omenjeni trije politiki poskušali Slovenijo rešiti pred aneksijo in razkosanjem, čeprav proti silam s severa in zahoda niso imeli nobene možnosti.

Sprava

V petem poglavju razmišlja o narodni spravi, vendar je to tako splošna tema, da je pisanje o njej lahko le medlo. Tudi zanj je sobivanje (sožitje) pomembnejše kot pa sprava, ki pomeni diktaturo enega mišljenja oziroma ene resnice, namreč »moje« oziroma »naše« (drugi pa morajo biti tiho, ker drugače delajo »razdor«).

Razdelitev krivde?

V šestem poglavju Deljeni odgovornost in krivda je poskušal porazdeliti krivdo za medvojno nasilje med obe strani, med komuniste (z njihovo revolucijo) in tradicionalni del politike. Prvi da so odgovorni za medvojno nasilje, drugi pa za kolaboracijo, ki naj bi k temu nasilju botrovala. Takšna shema porazdelitve odgovornosti je seveda nemogoča, saj je bilo bistvo komunistov in partizanov sistematično nasilje nad Slovenci, medtem ko izsiljena obramba pred njim ne more nositi deljene krivde. Kolaboracija pa je tako politični pojem, torej pojem za diskreditiranje političnega nasprotnika.