Atributi: brada, bela redovna obleka kamaldulencev s širokimi rokavi, nebeško lestev

Dvajset let je mladi Romuald, plemiški sin, v polnosti užival prednosti svojega stanu in stregel svoji nečimrnosti. Bil je veseljaške narave, strasten lovec, rad si je privoščil zabave in druge užitke. Po pretresljivem doživetju, ko je moral gledati, kako je njegov oče v prepiru ubil sorodnika, pa se je umaknil vase, in je, ker oče ni hotel opraviti pokore za svoj greh, namesto njega šel v bližnji samostan sv. Apolinarija v Classe. Tu se mu je neke noči prikazal sam sv. Apolinarij, kar je v njem dokončno potrdilo sklep, da postane menih. Zaprosil je za sprejem in naredil redovne zaobljube. Želel si je predvsem strogega spokornega in pobožnega življenja po zgledu starih menihov, zato je menihe v samostanu, kjer je vladala velika mlačnost, nenehno opozarjal na izpolnjevanje redovnih pravil, zatajevanje in molitveno življenje. Menihi so kritike novinca težko prenašali in ker so razmere postajale vedno hujše (hoteli so ga celo umoriti), se je, z opatovim dovoljenjem, odločil, da bo živel kot samotar zunaj samostana. Pridružil se je pobožnemu puščavniku Marinu, ki ga je naučil eremitskega življenja. Bil je zelo strog in mlademu Romualdu ni prizanašal. Pri njem je temeljito dopolnil svojo pomanjkljivo izobrazbo, predvsem pa se vadil in utrjeval v strogem, asketskem načinu življenja. Marin je od njega zahteval absolutno pokorščino, ponižnost in veliko mero samozatajevanja. Post in molitev sta bila nenehno na »dnevnem redu«. Skupaj sta z odstavljenim beneškim dožem Pietrom Orseolom, potem ko sta ga pregovorila za samostansko življenje, odšla v Pireneje in tam ustanovila eremitsko skupnost. Po Marinovi smrti je Romuald sam hodil po Lombardiji in Apeninih, nato pa se vrnil in se naselil blizu Ravene. Na prigovarjanje cesarja in papeža je sprejel vodenje Apolinarijevega samostana, a je že po enem letu vrnil opatsko palico. Sledila so leta ustanavljanja in reformiranja samostanov po vsej Italiji, dokler se ni ustalil v Camaldoli in tu postavil majhno celico, ki je postala materina celica kamaldulenskega reda. Red ima izredno stroga pravila: menihi živijo v ločenih celicah, se urijo v strogem molčanju in neprestanem postu.

Ime: Izhaja iz starovisokonemškega imena Hruomwald »slaven vladar«, sestavljenega iz besed hruom, hrom »slava, ugled« in walt, wraltan »vladati, upravljati«.

Rodil se je okoli leta 952 v Raveni v Italiji,

umrl pa 19. junija 1027 v dolini Val di Castro, prav tako v Italiji.

Družina: Bil je plemiške rodbine, njegov oče Sergij je bil vojvoda, pozneje pa je tudi sam vstopil v samostan.

Zavetnik: Nima posebnega patronata, je pa ustanovitelj številnih samostanov reformirane veje benediktinskega reda, imenovane kamaldulenski red

Sodobniki: nemški cesar Oton III., papež Silvester II.

Upodobitve: Upodabljajo ga večinoma z brado, v beli redovni obleki kamaldulencev s širokimi rokavi, ko kaže menihom nebeško lestev, po kateri stopajo njegovi učenci.

Goduje: 19. junija, prej 7. februarja.

Misel: »Bog ni ustvaril človeka samo za uboštvo in trpljenje, ampak za veselje, in sicer za veselje, ki izvira iz krščanskega mišljenja in kreposti.«