Svojčas je bil Rombon med najbolj obleganimi gorami na Slovenskem. Toda tisti, ki so se vzpenjali po njegovih pobočjih, se niso menili za lepoto planinskih trav in skalnatih sten. V njihovih očeh ni bilo prostora za pisano cvetje ne za čaroben razgled na sosednje vršace in mednje vrezane doline. Kajti modro nebo nad njimi je v tistih dneh zastiral dim iz topovskih cevi in tihoto pokrajine so prebadali predirljivi žvižgi granat. Njihova popotna družica je bila smrt, ki so ji iz dneva v dan zrli naravnost v oči.

Danes je Rombon svojevrsten spomenik prve svetovne vojne, ki je pred devetimi desetletji usodno zaznamovala kraje na obeh bregovih Soče. Ob gruščnati stezi, ki se vzpenja proti vrhu, se vrstijo temačni vhodi v kaverne, ruševine vojaških stavb, zverižena pločevina, šopi zarjavele bodeče žice in ostanki preluknjanih pločevink. Kdo ve, ali ni ravno drobec granate, mimo katerega smo šli pred nekaj trenutki, le za las zgrešil katerega naših prednikov, ki so tod izgubili mladost, zdravje in morda tudi zemeljsko življenje.

Rombon leži v Kaninskem pogorju, ki je del Zahodnih Julijskih Alp. Njegova strma pobočja padajo na severu in vzhodu v dolino Možnice in Koritnice, na jugu pa se sproščeno spogledujejo z bistro Sočo in Bovško kotlino. Da je Rombon mogočna in spoštovanja vredna gora, je jasno že od daleč. Šele od blizu pa se pokaže, da premore kljub tragični preteklosti in nezaceljenim ranam tudi veliko naravnih lepot in mehkobne topline.

Iz središča Bovca krenemo mimo župnijske cerkve sv. Urha do turističnega naselja Kaninska vas, kjer zavijemo desno navkreber. Asfaltno ulico pod našimi nogami hitro zamenja makadam, tega pa označena steza, ki se neugnano požene čez ograjene pašnike. Pri koritu z vodo je razigranosti konec: pot nam zapre strmo pobočje z razdrapanim skalovjem, rumenečo travo in nizkim drevjem. Vzpon je sprva strm, više pa se nekoliko položi. Na žlebičastih skalah se sončijo martinčki, med gostimi bilkami skačejo kobilice, visoko na nebu kroži ujeda. Pozneje se krošnje vendarle strnejo, sence pod njimi potemnijo, steza postane zaradi odpadlega listja mehkejša.



Po dobrih dveh urah hoje prispemo na opuščeno planino Goričica. Ozka, v travo pogreznjena steza nas popelje mimo lovske koče in odcepa proti Črnelski špici do gozdnatega jezika, kjer krenemo znova navkreber. Više se vzpnemo čez planinske trate in vzdolž skalovja poiščemo prehod na severno stran Čukle. Na tej vzpetini pod vrhom Rombona so se v letih 1915 in 1916 srdito spopadali italijanski alpini in avstro-ogrski vojaki. O krvavih bitkah danes šepetaje pripoveduje spomenik, njegovo pripoved pa dopolnjujejo številni vojaški ostanki, ki že devetdeset let kljubujejo vremenu in pozabi.

S Čukle se vzpnemo do vznožja vršnega dela Rombona, ki se na tej strani navpično dviga proti nebu. Steza se za nekaj minut skrije v senčno zavetje mogočnih sten, nato pa se požene po melišču strmo navkreber. Na skalnat rogelj visoko nad nami prileti krokar in rezko zakriči svoj krakra. Glas se odbije od skalovja in odplava za rob. Na vrhu melišča zavijemo v desno in se skozi strm gruščnat žleb povzpnemo na travnato sleme. Po njem v približno pol ure brez težav dosežemo vrh.



Vrh Rombona je precej skalovit, prostoren in zelo razgleden. Kamorkoli pogledamo, povsod vidimo vence visokih gora, okrog katerih se ovijajo zavese vlažnih meglic. Na severu se razkazuje ostenje sosednje Jerebice, v daljavi na severovzhodu vidimo Mangart (s cesto, ki vijuga proti sedlu pod vrhom) in Jalovec, na vzhodu Triglav, na jugovzhodu Krn in na zahodu sosednje vrhove v Kaninskem pogorju. Tik pod nami je dolina Koritnice z Logom pod Mangartom, nad sosednjo Bavščico se dviga Bavški Grintovec, tam pod njim pa komaj prepoznamo Svinjak, ki se – če ga gledamo iz doline – tako slikovito in drzno dviga nad Bovcem.

Dolgo bi lahko še takole naštevali, a bomo za konec po svetopisemsko dodali le: »Še veliko več kot to boste videli.«

Nedeljska maša
V Bovcu je maša vsako nedeljo ob 10. uri, v Kobaridu ob 7.30 in ob 10.30, v Tolminu pa ob 8., 10. in 18. uri.

Osnovni podatki
Izhodišče: Bovec

Višinska razlika: približno 1750 metrov

Dolžina vzpona: približno 5 ur

Skupna dolžina izleta: približno 9 ur

Opis poti in težavnost: Pot je dolga (navedena časa ne vključujeta postankov!) in zaradi velike višinske razlike zelo naporna. Na njej ni posebnih nevarnosti, nekoliko bolj je treba paziti le med vzponom skozi žleb na vršni del gore.

Za izlet na Rombon so najprimernejši topli zgodnjejesenski dnevi (poleti je navadno prevroče). Ker pa so ti dnevi že razmeroma kratki, je treba na pot kreniti dovolj zgodaj. V nahrbtniku naj bo veliko pijače, saj ob poti (razen takoj nad Bovcem) ni vode!

Zemljevid: Julijske Alpe (zahodni del), 1 : 50.000 ali zgodovinska turistična karta Soška fronta od Rombona do Mengor, 1 : 50.000.

38/2006