Po poteh izgubljene kulturne dediščine Kočevarjev smo se odpravili z dr. Heleno Jaklitsch, veliko poznavalko le-te. V Občicah, kjer deluje muzej Kočevarjev staroselcev, se nam je pridružil njen oče, gospod Johannes Hans Jaklitsch, ki je eden redkih še živečih Kočevarjev v Sloveniji in skrbnik njihove dediščine. Po prisrčnem sprejemu in pogostitvi muzejskih sodelavk, smo prisluhnili nagovoru g. Jaklitscha in si ogledali etnološko zbirko v muzeju. 

Johannes Hans Jaklitsch in Helena Jaklitsch. FOTO: Simona Gregorčič

Kdo so Kočevarji?

Večina od nas je do včeraj živela v popolnoma napačnem razumevanju izvora, kulture in življenja etnične manjšine, imenovane Kočevarji. Zagotovo jim zgodovina ni naredila usluge, ko jih je poimenovala Kočevski Nemci. Kdo torej so Kočevarji in kaj imajo skupnega z Nemci?

Za lažje razumevanje imena Kočevar se je potrebno vrniti v čas naseljevanja, in sicer v obdobje nastajanja vasi in mest ter njihovega poimenovanja. Grofje Ortenburžani so v začetku 14. stoletja s svojih posesti na Zgornjem Koroškem in Vzhodnem Tirolskem na ozemlje današnje Kočevske naselili koloniste, predvsem kmete (z družinami). Prvi zapis imena večjega kraja na območju današnje Kočevske sega v leto 1363, in sicer z imenom Gotsche, ki se je pozneje preoblikovalo v trajno obliko zapisa Gottschee (današnje Kočevje). Prebivalci mesta Gottsche so bili tako prepoznani kot Kočevarji. V letih, ki so sledila, so tudi prebivalci okoliških vasi in celotnega poselitvenega območja, torej dežele Kočevske, prevzeli to ime. Uporaba naziva Kočevski Nemec torej ni ustrezna. Kočevarji in Nemci imajo skupno samo germansko osnovo v jeziku, kar pa ne pomeni, da so Nemci. Izraz Kočevski Nemci je posledica politične skovanke, ki se je, zelo redko sicer, pojavila že v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno, ko so bili odnosi med Kočevarji in Slovenci zaradi Kočevarjem nič kaj naklonjenega procesa slovenizacije že močno načeti. Po drugi svetovni vojni je bil Kočevar zaradi svojega germanskega rodu označen kot sovražni element. V tej luči lahko razumemo, zakaj so povojni zgodovinarji uporabljali ta izraz. In ga, žal, zasledimo še danes.

FOTO: Simona Gregorčič

Odkritje, da Kočevarji prebivajo na ozemlju današnje Slovenije, ki jo doživljajo kot domovino, že 600 let, je bilo prav osupljivo. Še bolj pa nas je pretreslo osebno pričevanje gospoda Jaklitscha, o življenjskih razmerah, nasilnih izselitvah in boju za priznanje njihovega obstoja in vrnitve odvzete lastnine po drugi svetovni vojni. Vsi pa smo se strinjali, da nas ob vsem slišanem, najbolj nagovarja dostojanstvena, plemenita in v boju za odpravo krivic živeta življenjska drža g. Jaklitscha.

Razmislek o človekovi biti in smislu bivanja

V nadaljevanju smo si ogledali razvaline porušenih kočevarskih vasi (Topli vrh in Komarna vas) in sklenili prvi del romanja v sočutni bližini in molitvi za rajne Kočevarje, na enem izmed vzorno urejenih kočevarskih grobišč, v Starem Logu. Po kosilu smo se podali do Macesnove gorice, v Kočevskem Rogu, delu tako imenovane Baze 20, kjer so arheologi od aprila do septembra 2022, izkopali posmrtne ostanke 3450 moških, umorjenih od 2. do 10. junija 1945. Še vedno čakajoč na dostojen pokop. Pretresljiv kraj tišine, neznosnih odtenkov bolečine, agonije strahu in molitve. Molitve za žrtve in njihove krvnike. Kraj razmisleka o človekovi biti in smislu bivanja.

FOTO: Simona Gregorčič 

Vidno pretreseni smo romarsko pot nadaljevali mimo Gotenice, še ene »Kalvarije« pretresljivih življenjskih zgodb in jo sklenili na Kočevski Reki, v župnijski cerkvi sv. Janeza Krstnika, z daritvijo sv. maše. V zahvalo za minulo katehetsko leto in za spravo v našem narodu. Daroval jo je župnik, gospod Jože Milčinovič, ki nam je predstavil tudi simboliko arhitekture cerkve in slikarskih upodobitev ter skulptur v njej.

Preostanek poti na poti proti Ljubljani, je minil v izmenjavi vtisov in v globoki hvaležnosti za bogato pripravljen program in vodenje gospe Heleni Jaklitsch ter gospe Simoni Gregorčič in s. Magdi Burger, ki sta zaslužni za vso organizacijo romarske ekskurzije.