Temeljno delo velikega teologa

Romano Guardini je vse življenje zasledoval resnico o Bogu in človeku

Romano Guardini (1885–1968) velja za enega najvplivnejših in najpomembnejših teologov 20. stoletja. Čeprav se je rodil v Italiji, je njegovo življenje bistveno zaznamovala Nemčija, kamor so se z družino kmalu po njegovem rojstvu preselili in v jeziku katere je vse življenje ustvarjal.

Prebiranje temeljnih filozofskih in teoloških del ter razmišljanje o njih ga je vodilo do spoznanj, ki jih je strnil v nekaj prelomnih študij, za katere mu je posebno priznanje izrekel tudi papež Benedikt XVI.

S svojimi svetovljanskimi nazori je, kakor ugotavlja slovaški profesor moralne teologije Ladislav Hanus, vplival celo na slovenske literarne klasike, kot sta Edvard Kocbek in Boris Pahor.

Leta 2017 se je v Münchnu začel postopek za njegovo beatifikacijo.


Temeljno delo velikega filozofa in teologa

Duh liturgije, v zbirki Religiozna misel ga je v prevodu izdala Celjska Mohorjeva družba, je temeljno delo velikega filozofa in teologa Romana Guardinija, za katerega je papež Benedikt XVI. ob neki priložnosti povedal, da je vse življenje zasledoval resnico o Bogu in človeku.

Njegova razmišljanja v knjigi so med drugim vplivala na drugi vatikanski koncil, ki je podobo Katoliške cerkve močno približal tej, ki jo poznamo dandanes.

Delo dopolnjuje dosedanjo vrzel v prevodih ključnih teoloških besedil 20. stoletja, saj je bilo od izida davnega leta 1918 do danes v izvirniku že vsaj 24 krat ponatisnjeno in ostaja temeljno branje, zdaj prvič tudi v slovenščini.


Klic k prevrednotenju liturgičnega češčenja

Guardinijevo prelomno delo Duh liturgije je bilo v izvirniku napisano v kaotičnem času prve svetovne vojne, kar je gotovo vplivalo na preciznost avtorjeve misli, predvsem pa na njegov poziv k enosti katoliškega občestva.

Klic k prevrednotenju liturgičnega češčenja nas vabi, da se odpovemo vlogi diskretnih individuumov ter v liturgijo vstopamo odprtega duha, kot medsebojno povezani člani ene Cerkve.

Knjigo dopolnjujeta dve spremni besedili. Esej dr. Antona Štruklja, ki na več kot tridesetih straneh prinaša izvirno in podrobno predstavitev Guardinijevega delovanja, strokovno interpretira Guardinijeve temeljne ideje in prepričanja.

Esej dr. Roberta Kralja pa knjigo zaokroži in globino Guardinijeve misli bralcu približa skozi pomenljivo filozofsko in teološko optiko.


Umetnost in resničnost sta eno v nadnaravni otroškosti pred Bogom

Prisluhnimo Guardinijevi misli: »V bogoslužju je dano čudovito dejstvo, in sicer da sta umetnost in resničnost eno v nadnaravni otroškosti pred Bogom. Kar je sicer dano samo v kraljestvu neresničnega, v umetniški predstavi – namreč oblike umetnosti kot izraz povsem zavestnega človeškega življenja – je tukaj resničnost.

To so bivanjske in izrazne podobe resničnega, seveda nadnaravnega življenja. Vendar ima tudi to nekaj skupnega z življenjem otroka in umetnosti: je brez namena, zato pa polno najglobljega smisla. Ni delo, temveč igra.


Biti umetnik pomeni prizadevati si za izraz skritega življenja

»Pred Bogom se igrati, biti umetniško delo – ne ustvarjati, ampak biti, to je najbolj notranje bistvo bogoslužja. Zato je v njem vzvišena mešanica globoke resnosti in božanske vedrine.

Da je bogoslužje tako strogo in skrbno določeno s tisoč predpisi, kakšne naj bodo besede, gibi, barve, oblačila, orodja – to razume samo tisti, ki zmore resno jemati umetnost in igro. /.../

Biti umetnik pomeni prizadevati si za izraz skritega življenja, da bi moglo – izraženo – biti tu. Nič drugega, a to je v resnici veliko! Gre za podobo Božjega ustvarjanja, o katerem je rečeno, da je stvari naredil zato, da bi bile, ut sint.«