Romarji pred cerkvijo sv. Martina v Sombotelu

Naš tednik Družina je med 17. in 19. majem popeljal bralce in sodelavce na romanje na Madžarsko. Vseh nas je bilo na dveh avtobusih 89. Od tega jih je bilo 30, ki so bili nagrajeni za zvestobo naročnini na Družino. Pet nas je bilo iz uredništva, duhovno so nas spremljali trije duhovniki, za vodstvo pa sta skrbela dva turistična vodnika, ki sta nam prikazala bogato zgodovinsko in duhovno dediščino sosednje države.

Po poteh sv. Martina

Romarji so se nabrali od zahoda do vzhoda Slovenije. Krenili smo že ponoči. Prvi cilj je bil Sombotel, mesto na zahodu Madžarske, ki je bilo nekoč pomembno za prekmurske in porabske Slovence. Najbolj znano pa je kot rojstni kraj sv. Martina pred 1.700 leti (v takratni rimski Savariji). Mašo v cerkvi sv. Martina je daroval Jože Plut. Sledila je pot v Pannonhalmo, kjer smo si ogledali mogočno benediktinsko opatijo sv. Martina. Prespali smo v Szekesfehervaru, zgodovinsko pomembnem mestu Madžarov.

Ogled bogate zgodovine Budimpešte

V soboto zjutraj smo se zapeljali v Budimpešto, do bazilike sv. Štefana, ene najpomembnejših stavb v mestu, kjer hranijo tudi nacionalno relikvijo, roko sv. Štefana. Po maši v baziliki (Jakob Kralj) smo si ogledali mesto na levem bregu Donave (Pešto). Popoldne smo občudovali mogočne stavbe na drugi strani Donave na Budimskem griču, nekdanjo kraljevo palačo in Matijevo cerkev, neobaročno lepotico, posvečeno legendarnemu kralju Mátyásu Corvinusu (Matiji Korvinu, akterju legende o kralju Matjažu). Bogat dan smo sklenili z ogledom Trga junakov s spomeniki najpomembnejših madžarskih upornikov proti tujim oblastnikom ter Mestnega parka s kopijami nekaterih zgodovinskih stavb, v ospredju dvorca Vajdanhunyadi. Dan smo sklenili z večerjo v madžarski čardi, kjer smo ob zvokih ciganskih glasbenikov poskusili tipične madžarske jedi.


Romarji v »srbskem« mestecu Szentendre 

Višegrad

V nedeljo nas je pot vodila ob Donavi proti severu, kjer smo si najprej ogledali mestece Szentendre, ki je bilo stoletja kraj, kamor so se pod pokroviteljstvom madžarskega kralja zatekali srbski begunci pred Turki. Sledila sta vrhunca, najprej ogled utrdb v Višegradu, nekoč prestolnici kraljev, ki so jo, tako kot mnoge madžarske kraje, povsem uničili Turki. Tu so živeli rodbina Anžuvincev, Sigismund Luksemburški, cesar svetega rimskega cesarstva in kralj Madžarske, poročen z Barbaro Celjsko ter Matija Korvin. Zdaj je Višegrad pomemben kot kraj, kjer je simbolno nastala Višegrajska skupina, zveza srednjeevropskih držav Madžarske, Poljske, Češke in Slovaške leta 1991.

Estergom

Romanje smo sklenili v Estergomu, ki je zgodovinsko središče madžarskega krščanstva. Tu je bil rojen njihov prvi pravi kralj Štefan I., pozneje kanoniziran v svetnika, ki je v imenu Madžarov sprejel krščanstvo. Na griču nad mestom stoji mogočna bazilika v njegov spomin, v njej pa so pokopali tudi osrednjo cerkveno osebnost 20. stoletja, kardinala Józsefa Mindszentya, ki so ga komunisti leta 1948 zaprli in mučili, obsodili na dosmrtno ječo, ob madžarski vstaji so ga osvobodili, ob njenem zatrtju pa se je zatekel na ameriško veleposlaništvo, kjer je živel petnajst let. V baziliki smo imeli mašo (dr. Bogdan Kolar), po njej smo se nekateri spustili v kripto in povzpeli na kupolo, s pogledom čez Donavo, na slovaško stran.


 Ogled Kraljeve palače v Budimpešti

Pot nas je, polnih vtisov o bogati zgodovini naših vzhodnih sosedov, mimo Blatnega jezera v poznih večernih urah pripeljala domov. Vsi smo si nabrali nova spoznanja o preteklosti in sedanjosti Madžarske, razširili duhovna obzorja in sklenili nova poznanstva.

Več naših vtisov najdete v novi številki Družine.

Foto: Tatjana Splichal