V soboto, 20. junija, je bilo že tradicionalno, letos že 52. po vrsti, vseslovensko romanje bolnikov, invalidov in ostarelih v narodno svetišče Marije Pomagaj na Brezje.

Škof Franc Šuštar je podelili zakrament bolniškega maziljenja.

Letos je zaradi pandemije korona virusa potekalo v okrnjeni obliki. Udeležilo se ga je le nekaj predstavnikov bolnikov, invalidov in starejših ob spremstvu mla­dih, prostovoljcev ter drugih. Drugi verniki so mašo spremljali preko Radia Ognjišče in Televizije Slovenije.

Za bolnike, invalide in starejše je bilo poskrbljeno, da so zakramente spovedi, obhajila in bolniškega maziljenja prejeli v domači župniji.

Zahvala dolgoletnim sodelavcem

Kot je v uvodu v mašo dejal Božo Rustja, se že več desetletij na tretjo soboto v juniju pri Mariji Pomagaj zbirajo bolniki in invalidi na svojem romanju. Letošnje romanje poteka drugače.

Zaradi časa po pandemiji se romanja udeležujejo tisti, ki so desetletja pomagali pri njegovi pripravi in izvedbi: malteški vitezi, odrasli skavti, sodelavci Karitas in drugi prostovoljci. »To želi biti naša skromna zahvala dolgoletnim sodelavcem.«



Spomnil je, da je letošnje romanje drugačno, saj sta se v zadnjem letu poslovila dva človeka, ki sta bistveno zaznamovala romanje. Prvi se je poslovil Franc Bole, ustanovitelj revije, založbe in radia Ognjišče, začetnik in dolgoletni organizator tega romanja.

Za njim se je poslovil nadškof Alojz Uran, ki je kot bogoslovec vozil klopi za romarje, kot duhovnik več let vodil ljudsko petje, kot škof in nadškof pa večkrat vodil somaševanje na romanju.

Križev je zelo veliko, vsak ima svojega

Mašo je ob somaševanju predstav­nikov duhovnikov vodil ljubljanski pomožni škof dr. Franc Šuštar, ki je spomnil, da so na Brezje poromali pravzaprav k Mariji Pomagaj in k Jezusu. »Marija nas vse sprejema v svoje naročje, kamor je že pred tem sprejela Božjega Sina Jezusa Kristusa. Kar poglejmo na sliko brezjanske Marije Pomagaj in vidimo, da ima v svojem naročju še prostor poleg Jezusa – za mene in tebe. Tako kot Jezusa, tudi nas želi objeti z vso svojo materinsko ljubeznijo, nas potolažiti in usmeriti na svojega Sina Jezusa: na njegovo besedo in na njegov način življenja.«



Prav zato so prišli; po tolažbo, po zdravje za dušo in telo; še posebej so prišli po utrditev v veri, da bi zmogli živeti po Božji volji. »Pred Marijo in Jezusa danes prihajamo takšni kot smo: vsak s svojim križem, ki je lahko bolezen, invalidnost ali starostna oslabelost; lahko je tudi križ skrbi in strahu za prihodnost; lahko je križ slabih medsebojnih odnosov in osamljenosti; morda je križ zaradi nevere in oddaljenosti od Boga ... Križev je zelo veliko, vsak ima svojega ...«

Zakramenta bolniškega maziljenja in duhovne oskrbe bolnikov zadeva vse

Škof Šuštar je spomnil tudi, da razmišljanje o pomembnosti zakramenta bolniškega maziljenja in duhovne oskrbe bolnikov zadeva vse, tako mlade kot starejše. Mladi rod je poučen, oziroma nepoučen, od svojih staršev. Če so starši verni in cenijo svete zakramente, se to vidi tudi na zunaj. Starši in stari starši naj o tem govorijo z resnostjo in to tudi pokažejo s svojimi dejanji.

Če starši pokličejo duhovnika in tako poskrbijo za svoje ostarele starše, sorodnike in sosede, to otroci vidijo; dobro si zapomnijo, kaj je potrebno storiti ob resni bolezni. »Pomembno je, da se med seboj pogovarjamo v bolezni ali starosti o moči molitve in svetih zakramentov.

Morda so otroci zelo zaskrbljeni za zdravje staršev in imajo edini cilj ozdravljenje? Morda so uvidevni in ne želijo omeniti resnosti bolezni in smrti? S spoštovanjem in odprtostjo se je možno pogovarjati tudi o smrti in večnosti pri Bogu, ki je naše upanje.

Včasih se zgodi, da so starši verni, njihovi otroci pa ne. V tem primeru bi prosil te otroke, da bi spoštovali svoje starše, njihovo vero ter njihove želje po zakramentih; če že iz svoje vere ne povabijo duhovnika, naj to storijo iz spoštovanja do svoje mame in svojega očeta. Tukaj na Brezjah je obilica Božjih darov.«

Foto: Ivo Žajdela