Slovenska matica je izdala knjigo Matevž Kos Leta nevarnega življenja o slovenski literaturi in drugi svetovni vojni.

Leta nevarnega življenja


Milček Komelj, Andrej Jemec, Ignacija J. Fridl, Matevž Kos, Janez Pipan, Aleš Berger.

V literarno-zgodovinski študiji Leta nevarnega življenja. Pet fragmentov o slovenski literaturi in drugi svetovni vojni Matevž Kos natančneje razbira romaneskna dela tako pričevalcev vojne, med njimi Edvarda Kocbeka, Vitomila Zupana, Lojzeta Kovačiča in Zorka Simčiča, kot mlajših avtorjev sodobnega slovenskega romana na temo druge svetovne vojne.

Dr. Vid Snoj je zapisal, da Matevž Kos v knjigi Leta nevarnega življenja »stavi na literarnozgodovinsko poetiko fragmenta, na to, da lahko fragment, ki celote ne poskuša zajeti po dolgem in počez, o njej vendarle pove več kot izčrpna sinteza. Poleg tega daje bralcu jasno vedeti, da s svojo literarnozgodovinsko pripovedjo, ki literarni kaj in kako dopolnjuje zlasti z zgodovinskim kontekstom, plete zgodbo, zgodbo o zgodbah.

Podoba celote, ki se izpisuje na straneh Kosove knjige, nikakor ni enoznačna, zaznamovana z vnaprejšnjo avtorjevo sodbo. Zgodovina je 'temna snov'.

Najboljša slovenska literatura o drugi svetovni vojni

»Zgodovinsko dogajanje na Slovenskem med drugo svetovno vojno se Kosu kaže kot veriženje navzkrižnih procesov – 'okupacija, upor, revolucija, protirevolucija, državljanska vojna, kolaboracija' –, s tem da so legitimnost upora načeli revolucionarno nasilje med vojno in množični pomori po njej, legitimnost odpora proti revolucionarnemu nasilju pa sodelovanje z okupatorjem.

V tej zapleteni konstelaciji 'preostanek' rešuje literatura, pričevanjska in izmišljijska. Literatura ta presežni preostanek lovi bodisi iz perspektive jaza v avtobiografski dnevniški prozi ali romanu bodisi z večperspektivično pripovedjo v polifonem romanu: s svojim vsakokratnim tako resniči to, kar se je, in tisto, kar bi se lahko zgodilo.

V Kosovih fragmentih se kot najboljša slovenska literatura o drugi svetovni vojni navsezadnje izkristalizira pisanje, ki ga odlikujejo piščeva brezobzirna iskrenost do sebe oziroma drža brez predsodkov do drugih, čutnonazorno priklicevanje človeške izkušnje in slogovna ekonomija, ki nedoumljivost in strašljivost človeške usode prikazuje asketsko, z 'manj je več',« je zapisal strokovni recenzent dr. Vid Snoj. Delo, ki obsega 192 strani, je izšlo kot 75. zvezek Matičine zbirke Razprave in eseji.

Avtorjev predgovor je v priponki.

Slovenska matica, Matevž Kos, Leta nevarnega zivljenja, 2019.doc

Andrej Jemec: Vse, kar je

Monografija Vse, kar je akademika Andreja Jemca zajema opus likovnih del iz slikarjevega zadnjega ustvarjalnega obdobja. Delu je dodana spremna beseda akademika dr. Milčka Komelja, ki je o Jemčevi ustvarjalnosti zadnjih let zapisal: »Prefinjeni slikarski kolorist Andrej Jemec se v svojem poudarjeno barvitem ustvarjalnem prostranstvu izraža zlasti z rahločutno potezo. Ta je v osnovi rahla, krhka, a energična in sunkovito natrgana, da v poletu skozi barvno osnovo vse prešinja in oživlja; lahko pa je tudi krepka in masivna, da zakoliči arhitektonske temelje, nad katerimi in med katerimi se odvija barvito življenje. V svojem spoju z barvo je videti kot pesniška beseda ali rojevajoč se in minevajoč zvok očarljivo sugestivne vizualne glasbe.«

32 reprodukcij risb in 80 reprodukcij slik zadnjih dveh let

»Slikarjeva barvna planjava je za umetnika ocean ali kozmos, v katerem se ritem oblik v svoji mnogoglasnosti ali z nosilnim linijskim zvokom preliva v nadzemsko ali zeleno zemeljsko prostranstvo, ga s svetlobo prižiga ali zatemnjuje in s spleti svojega črtovja in barvnih razmerij v zvenenje prosojnih ali snovno poudarjenih površin vrisuje ali slikarsko vpisuje vse, kar je. Zato je umetnik že v preteklosti svoje delo dojel kot Utrip vsega, kar je, 'tematiko' svoje doslej najnovejše razstave v ljubljanski AS galeriji, na kateri je leta 2019 del v tej knjigi zajetih novih slik prvič predstavil, pa je naslovil kar z besedami Vse, kar je ... in to 'vse' izenačil še s prostranstvi svoje duhovne domovine v sintagmi Moja domovina – Vse, kar je ... Vse, kar je, pa je kar najbolj naravno zgostil tudi v naslov pričujoče knjige.«

V knjigi je zbranih 32 reprodukcij risb in 80 reprodukcij slik zadnjih dveh let. Izšla je v počastitev Jemčeve 85-letnice.

Jean Anouilh: Antigona

Jean Anouilh se je rodil leta 1910 v Bordeauxu. Pri desetih letih je napisal prvo dramo v verzih.

V moderni dramatiki je malo del, ki bi postala predmet tako intenzivnega kritiškega interesa in masovne recepcije kot Anouilhova Antigona. Vse to široko zanimanje za Anouilhovo ponovitev in prilagoditev starogrške tragične pesnitve pa se je ujelo v zanimiv paradoks: skoraj izključno je omejeno na tekstualne analize, literarnozgodovinske, teatrološke, hermenevtične in pogojno tudi filozofske interpretacije, medtem ko je drama (z nekaj »častnimi« ter bolj ali manj pietetnimi francoskimi izjemami) že več desetletij odsotna z gledaliških odrov. Z drugimi besedami: Anouilhove Antigone danes ne uprizarja nihče več, v evropskem teatru je postala nekakšna fabula non grata. Jean Anouilh je pisal Antigono med septembrom 1941 in poletjem 1942.

Prvič je bila uprizorjena v času nemške okupacije Pariza 13. februarja 1944.

Zato je v okupiranem Parizu doživela povsem nasprotujoče interpretacije. Vendar je poleg političnih in družbeno angažiranih vprašanj eden vidnejših francoskih dramatikov 20. stoletja pomemben predvsem zaradi njegovih spraševanj o zlu in ohranjanju čistosti, o brezsmislu vsakršnega upora posameznika.

Navdušen sprejem in odklonitev

Premiera Antigone je bil dogodek najvišjih pričakovanj in vznemirjenja, ki v moderni gledališki zgodovini nima primerjave; izjemen uspeh za avtorja in gledališče, tako pri občinstvu kot pri kritiki. Leta 1946 je drama izšla tudi v knjigi, pri posebej za to ustanovljeni založbi La Table Ronde.

A kmalu po premieri je izšla v celoti odklonilna in nevarno obtožujoča kritika v odporniškem mesečniku Les Lettres françaises, češ da je Anouilhova Antigona slaba metafora za odpor in da je avtor pravzaprav občudovalec firerja, plaz negativnih kritičnih ocen in pamfletov pa se je nanj in na njegovo dramo vsul zlasti po vojni.

Izdajanju dramskih del se založbe izogibajo

Slovenska matica je v svojih žlahtnih založniških letih izdajala zbirko Vezana beseda, v kateri so izšli na primer Župančičevi prevodi Shakespearovih del. Danes se izdajanju dramskih del skoraj vse založbe izogibajo, zato ni presenetljivo, da Slovenci doslej nismo imeli knjižnega natisa tako pomembnega dramskega besedila, kot je Anouilheva Antigona, ki je eno najbolj kontroverznih in interpretiranih dramskih besedil 20. stoletja.

Smoletova Antigona je nastala tudi zaradi Anouilheve

Le malokdo pa ve, da je Dominik Smole, preden je napisal svojo lastno, znamenito slovensko Antigono, prebral slovenski prevod te Anouilhove igre, ki ga je Bogomil Fatur pripravil za akademijsko predstavo konec petdesetih let. Zato je knjižna izdaja Anouilheve Antigone v slovenščini pomembna tudi za raziskovanje vplivov in sorodnosti med obema besediloma. Anouilhovo dramo je v slovenščino prevedel Aleš Berger, obsežno spremno besedo pa je napisal Janez Pipan.