Pri založbi Družina je do zdaj izšlo pet njegovih knjig, iz vseh pa veje spoznanje, da je mogoče na svet gledati z optimističnimi, celo mističnimi očmi, ki zares opazijo, kar je očem skrito. Kljub temu pa D'Avenia ne prikazuje popolnega sveta, nikakor, poda se celo v najrevnejše četrti, v katerih vlada nasilje, ali v najranljivejše kotičke človeka, ki ga tarejo fizične in duševne bolečine. A D'Avenia poudarja, da upanje obstaja, celjenje je mogoče celo tam, kjer se zdi že vse izgubljeno. To želi sporočiti mladim, tudi svojim dijakom.

Učiteljev pogled na preizkušnje mladih

Alessandro D’Avenia je italijanski profesor književnosti, zato ni presenetljivo, da ga navdihujejo mladi – kdo naj bi videl svet lep, pozitiven, če ne prav oni? Na svojem blogu Prof 2.0 se povezuje z mladimi, raziskuje življenjska vprašanja, spodbuja iskanje odgovorov in deli modrosti, ki jih je pridobil skozi življenje. Poudarja predvsem pomen ljubezni, vztrajnosti in poguma, česar se je naučil od staršev, duhovnika Puglisija in svojega profesorja italijanščine. Skozi blog razkriva tudi svoj odnos do književnosti, še posebej italijanske in antične. Literate in njihove junake pogosto omenja tudi v svojih knjigah (Danteja, Homerja, Virginio Woolf …) Lahko mlajše generacije presežejo tisto, česar starejše niso zmogle? Vsekakor bo prek D’Avenijevih sporočil vsakdo lahko spremenil odnos do sveta in Božjega stvarstva.

Bela kot mleko, rdeča kot kri 

V romanu Bela kot mleko, rdeča kot kri spremljamo ganljivo zgodbo skozi oči 16-letnega dijaka klasične gimnazije, ki obožuje nogomet in vožnjo z motorjem, glasbo, filme, svoje prijatelje in Beatrice, v katero je zaljubljen. Povsem drugačno prijateljstvo je razvil s Silvijo, ki ga posluša in razume brez veliko besed. Najstniško ljubezen pa pretrese diagnoza – Beatrice je zbolela za levkemijo, boleznijo, ki nosi protislovje – belo in rdečo. To je velika preizkušnja za Lea in njegovo ljubezen do Beatrice, za katero daruje kri, a ga njena podoba, spremenjena zaradi bolezni in zdravljenja, prestraši, kar v njem vzbudi kup vprašanj in dvome o vsem, v kar je verjel. Kakšna je njegova ljubezen? Kako lahko sanja, če Beatrice ne ozdravi? Kakšen smisel ima življenje?

»Samo ljubezen daje smisel stvarem,« ugotavlja, hkrati pa se kot odraščajoči mladostnik sprašuje tudi o Bogu, smrti, ljubezni in prijateljstvu ter o tem, kako sanjati in uresničiti sanje. Odgovore mu pomagata iskati profesor filozofije in duhovnik. Pretresljiva pripoved o dozorevanju za resnično ljubezen, ki se prečisti v ognju preizkušnje.

Stvari, ki jih nihče ne ve 

Najstniki se sprašujejo, kakšen je svet, in ugotavljajo, da so stvari, ki jih nihče ne ve. V istoimenskem romanu je v središču Margherita, dijakinja prvega letnika gimnazije, za katero je vse novo. Tudi praznina, ki jo je za seboj pustil oče, ko je zapustil družino. Margherita se odloči, da ga poišče. Ob podpori prijateljev, kot sta Marta in mladi profesor, ki spominja na pisatelja samega in želi dijake spodbuditi, da izkoristijo čas in darove, ter skrivnostnega Giulia, se spopade z izzivi odraščajočega življenja.

Ko doživi prometno nesrečo, spozna, da so bolečine tiste, ki nas resnično oblikujejo. Na to spominja tudi njeno ime, pomeni namreč biser, ta pa se v školjki rodi iz bolečine. Avtor Alessandro D'Avenia v knjigi Stvari, ki jih nihče ne ve skozi to metaforo poudarja, da vsak človek v sebi nosi potencial za rast in lepoto, tudi skozi bolečino in iskanje smisla. »Veselje in bolečina jočeta iste solze, sta biserovina življenja in to, kar v življenju šteje, je ohranitev tega koščka srca, ki ga je tako težko doseči, tako težko poslušati, tako težko podariti, kajti v njem je vse resnično.«

Knjiga ponuja globoko pripoved o izgubi in odkrivanju sebe ter sveta okoli nas. S svojim nenavadnim slogom avtor odkriva vsakdanje življenje presenetljivo, kar bralca nagovori, da razmisli o svojem potovanju skozi življenje.

Kar ni pekel

Roman Kar ni pekel so navdihnili resnični dogodki. Dogaja se v Palermu, mestu nasprotij, v katerem se prepletajo biseri kulturne dediščine in temačna prisotnost mafije.

V ospredju romana je sedemnajstletni Federico, ki se pripravlja na odhod v Anglijo na tečaj angleščine. Toda njegovo življenje se nepričakovano obrne, ko ga don Pino povabi v Brancaccio, kjer spozna Lucio, ki je kljub peklenskemu okolju polna upanja in poguma. Predana vera v moč resnice, lepote in ljubezni vzbudi upanje v Federicu in Lucii, da je mogoče spremeniti okolje in ustvariti prihodnost, polno ljubezni, sočutja in razumevanja.

D’Avenia brez olepševanja opiše odraščanje v revni soseski, polni nasilja, kar dopušča le malo možnosti za lepo prihodnost. A tu je tudi duhovnik Pino Puglisi, ki se posveča boju proti mafiji in je most med svetovoma svetlobe in teme, saj povezuje mlade iz urejenega dela mesta s tistimi iz Brancaccia. S svojim delovanjem jih poskuša rešiti ulice, kjer so lahko hitro žrtve izsiljevanja in nasilja. Don Pino verjame v moč dobrote in ljubezni ter se zavzema za spremembe v človeku in družbi.

Umetnost krhkosti

V svoj intimni svet ne spustimo vsakega človeka, še posebej ne najstniki, ki šele začenjajo spoznavati sebe, svoje občutke, želje in poslanstvo. D’Avenia je v teh občutljivih letih v svojo sobo »spustil« romantičnega pesnika Giacoma Leopardija, ki je trpel zaradi neuslišane ljubezni in neizpolnjenih hrepenenj, hkrati pa je bil tudi telesno prizadet in šibak, a je kljub temu ali celo zaradi tega premogel ustvariti lepoto besed, ki je mladega D’Avenio tako močno ganila, da je o njegovih besedah in življenjski usodi razmišljal še več kot dvajset let pozneje, in to prav v letih, ko je Giacomo Leopardi umrl.

Knjiga je napisana v obliki D’Avenijevih pisem Giacomu, v katerih med drugim razkrije, da pesnik kljub otožnosti ni bil pesimist, ni obupal, temveč je kljuboval svojim preizkušnjam prav z močjo besede. Tako je branil svojo krhkost. »Dobro izbrane knjige, Giacomo, lahko rešijo življenje človeka, še posebno krhkega, ker ob branju obere plod prihodnosti, ki ga nosi v sebi. In po tvoji zaslugi vem, da te besede niso le metafora,« ugotavlja pisatelj ob koncu knjige, ki nas vodi prek najstniških let, zrelosti, umetnosti celjenja z ljubeznijo in prijatelji do smrti oz. preporoda.

To je gotovo ena izmed takšnih dobro izbranih knjig. Spoznajte Umetnost krhkosti, ki vas bo opogumila, da boste kljub trnju videli cvet vrtnice na vrhu stebla in odklenili vrata melanholije v svetlobo in upanje.

Klic

Najnovejši D'Avenijev roman je čudovita zgodba, polna metafor o vidu in slepoti, vprašanjih o svetu, kakršen je in kakršnega bi si želeli mladi, in navezovanj na imena, po katerih smo poklicani. Slepi profesor naravoslovnih predmetov Romeo sprejme poučevanje težavnega razreda, ki se ga učitelji izogibajo. Čeprav ima izkušnje, je zdaj v razredu prvič, odkar je izgubil vid. Tako ranjen na telesu in duši naj bi poučeval prav tako ranjene dijake. Čeprav slep, jih zares »vidi« takšne, kot so, saj ve, da »tistega, kar imamo pred očmi, v resnici ne vidimo, tudi zato, ker običajno ne želimo videti zares, kolikor bolj dobimo potrditev tistega, za kar mislimo, da vemo, in ostanemo slepi za tisto, česar ne želimo videti.«

Romeo samo s prošnjo, naj povedo svoje ime in kaj ga določa, odpre vrata v njihov svet, da zmorejo govoriti o svoji bolečini, rojeni v izgubi. A to se ne ustavi v tem razredu. Ali kot se izrazi raper Raggine: »Dovolj je bil klic profesorja, ki ne vidi, da nas je poklical: 'Pridi!'«. Prej prezrti dijaki so sprožili Klic, akcijo, v kateri ima vsak dijak možnost izraziti sebe. A nad tem vodstvo šole ni navdušeno. Knjiga Klic prevprašuje učiteljsko poslanstvo in sproži, da se tudi sami odzovete Klicu. Kaj bi povedali ob svojem imenu?

Kdo je Alessandro D'Avenia?

Alessandro D'Avenia se je rodil leta 1977 v osemčlanski družini v Palermu na Siciliji. Obiskoval je klasično gimnazijo in študiral klasično filologijo. Leta 2000 je diplomiral iz grške književnosti in se nato odločil za doktorski študij na univerzi v Sieni. Pozneje je študiral še scenografijo in prispeval nekaj besedil za televizijske oddaje. Ob tem je že poučeval na srednji šoli in spoznal svet najstnikov. Leta 2012 je obiskal Slovenijo, kjer je bil gost založbe Družina na Slovenskem knjižnem sejmu, srečal pa se je tudi z mladimi v župniji Ljubljana – Kodeljevo. Lani se je poročil.