To je dokazala tudi v odgovoru na decembrski nastop predsednika vlade Roberta Goloba v Evropskem parlamentu, s katerim je požela precej pozornosti in v katerem je izpostavila številna pereča vprašanja pod zdajšnjo slovensko vlado. V živahnem enournem pogovoru po zoomu je evropska poslanka Romana Tomc za spletno Družino pojasnila nekaj navedb iz svojega odziva na premierjev govor in pogled usmerila tudi vnaprej.

Žal gre Evropa že nekaj časa v smer razvrednotenja krščanskega življenja in vrednot, na katerih temelji evropska družba. Tudi v Evropskem parlamentu se o družinah zelo malo govori.

Vaš govor ob decembrski razpravi s premierjem Robertom Golobom v Evropskem parlamentu je zelo odmeval. Se je nanj kakor koli odzval tudi predsednik vlade?

Ne, odziva ni bilo, vsaj z besedami ne, je bila pa njegova govorica telesa med mojim govorom zelo zgovorna. Očitno je bil kar precej v zadregi. Prav tako ni odgovoril, kar je bilo zelo nenavadno, na nobeno vprašanje, ne na moje, ne na vprašanje koga od mojih kolegov poslancev. Ostalo je veliko razočaranje. Razočaranje pa je bilo zelo očitno tudi pri njem, vsaj na začetku, saj se je znašel pred prazno dvorano, kar je za govorca, ki pričakuje poln avditorij, zelo sitno.

Zelo žalostno je gledati novinarje večine osrednjih medijev, ki se trudijo opravičevati vse zdrse, ki jih počne vlada. Trudijo se povedati, kako bo dvig davkov koristil ljudem. To je resnično teater absurda.

Kako je Evropski parlament na splošno gledal na Golobov nastop?

Če bi danes vprašali kolege, kdo je decembra nastopil v parlamentu, se najbrž nihče več ne bi spomnil, še manj pa, kaj je govoril. Kot je bilo vsem, ki so si ogledali posnetek iz parlamenta, več kot očitno, za nastop premierja Goloba ni bilo posebnega interesa. Začudilo me je, da celo njegova politična skupina ni poskrbela za prisotnost svojih poslancev. To je namreč v navadi.

Naslov razprave, v kateri je Golob sodeloval, je bil »To je Evropa«. Pričakovati je bilo državniški in vizionarski govor o prihodnosti Evrope in o odgovorih na ključne izzive. Namesto tega smo dobili dokaj podroben opis, kaj vse je premier v svoji karieri počel, in celo nasvete, kako naj se ljudje prehranjujejo. Govor je bil daleč od ravni drugih državnikov, ki pridejo nagovorit poslance Evropskega parlamenta.

Če kar iz vašega govora potegnem nekaj izhodišč: ali ima Golobova vlada odgovore na najbolj pereče izzive v Sloveniji ta hip, na čelu z energetsko krizo in sesuvanjem zdravstva?

Očitno je, da ne. Omenili ste zdravstvo, ki je v tem trenutku na prvem mestu. Ne le, da na pomembna mesta postavljajo nekompetentne ljudi, ki ne znajo rešiti problema, tudi če bi ga hoteli, človek ima občutek, da se vlada, s predsednikom na čelu, sploh ne trudi za Slovenijo in za ljudi, temveč zgolj zadovoljuje lastne interese in se trudi za njihovo uresničitev.

Problemi se kopičijo, nekaj se jih vleče že dolga leta, nekateri nastajajo na novo, rešitev ni. Pred volitvami so bili polni obljub, denimo o 30 dneh do osebnega zdravnika – kje pa smo danes? –, na katere so pozabili naslednji dan po prevzemu oblasti. Po osmih mesecih vladanja so se na koalicijskem vrhu, ki je bil zelo pompozno najavljan, dogovorili, da se bodo dogovorili. Zganjajo teater, ki je namenjen zgolj temu, da se odvrača pozornost od resničnih problemov. Eskapade, ki si jih privoščijo, vključno s poleti s falconom na dunajski koncert, so v posmeh ljudem, ki jim v času naraščajoče inflacije in cen energije ni lahko. Vlada pa razdeljuje denar kar malo po navdihu, bolj tja, kjer pričakuje koristi zase, ali pa skupinam ljudi, ki so jo podprle pred volitvami. Zelo intenzivno se dela na kadrovanju. Prav pred kratkim so potrdili nove ministre, položaje so zasedli tudi taki, ki so jim ljudje na volitvah odločno rekli »ne«, da jih nočejo več videti v politiki, a so prišli skozi stranska vrata.

Ključna, da jim to lahko uspeva, je podpora medijev. Z njihovo pomočjo lahko še nekaj časa vzdržujejo fantomsko, navidezno sliko, lepo sliko in prikrivajo dejansko stanje. Osebno pa verjamem, da tako na dolgi rok ne more iti. Žal pa bodo do takrat, ko bodo ljudje to spoznali – kajti še vedno so in so na naslednjih volitvah ugotovili, da so preveč zaupali lepim besedam in novim obrazom –, posledice slabega vodenja države povzročile veliko in dolgoročno škodo za ljudi, ki je ne bo mogoče z novo vlado popraviti z danes na jutri. In vsi, ki pomagajo vzdrževati ta teater absurda, so za to soodgovorni.

Na drugi strani pa isti politiki, ki toliko govorijo o svobodi medijev in so tako pravični, da bodo sami sebe odstranili iz medijskega prostora, preganjajo medije in novinarje, ki vrednostno spadajo bolj na desni politični pol.

Kateri ukrepi slovenske vlade v povezavi z energetsko krizo in draginjo so šli v pravo smer in katere ste pogrešali?

Pričakovanja so bila res velika. Ljudje so bili vajeni učinkovitih ukrepov izpred dveh let in obdobja covidne krize, ko je Janševa vlada v nemogočih razmerah v zelo hitrem času sprejela 10 obsežnih paketov ukrepov, namenjenih vsem skupinam ljudi, podjetjem in gospodarstvu, zato smo upali, da bo tudi odziv nove vlade v energetski krizi podoben. Zlasti pa smo to pričakovali zato, ker se je premierja ves čas omenjalo in medijsko kovalo v zvezde kot velikega energetskega strokovnjaka, najboljšega ne le v Sloveniji, celo v Evropi. Na koncu smo pristali pri tem, da plačujemo eno najdražjih elektrik v EU.

Ne morem reči, da ni bilo nobenega ukrepa. Nekaj jih je sicer bilo, vendar veliko premalo, bili so blagi, nepomembni in niso imeli nobenega konkretnega učinka, da bi omilili dvig cen ali pomagali ljudem. Gospodarstveniki so bili izjemno razočarani nad tem, kar jim je vlada ponudila, in so odkrito povedali, da to enostavno ni dovolj; ljudje pa najbrž tudi. Druge države so veliko bolje poskrbele za svoje ljudi in podjetja, naredile so mnogo več in bile zelo hitre. Medtem ko je predsednik vlade napovedoval skupno evropsko rešitev, ki bo morda enkrat prišla, bi bilo treba tudi doma storiti vse, kar se da, za pomoč ljudem in gospodarstvu. To so drugi naredili, v Sloveniji pač ne.

Ker se s tem področjem tudi sama veliko ukvarjam, pa sem pa izjemno razočarana nad tem, kako so na cedilu pustili upokojence. To je velika skupina ljudi, prek 600.000 jih je, in izredno ranljiva, zato zasluži posebno pozornost, kakršno je v prejšnjih dveh letih tudi imela. Veliko jih težko živi, dnevno poslušamo njihove zgodbe, pa ne bi bilo treba, da je tako, saj je denarja za pomoč tudi v evropskih skladih na voljo kar precej, žal pa se ali ne zna uporabiti ali pa se ga uporabi za druge namene in preusmerja drugam. Za razne projekte in študije, za katere nihče ne ve, čemu služijo, se vedno najde.

Pred kratkim je poslanka SDS Karmen Furman ministru Luku Mescu zastavila vprašanje v zvezi z ukrepi za upokojence, kaj bodo v letošnjem letu naredili zanje, kajti stvari so zelo resne. Njegov odgovor je bil, da letos ni čas za enkratne ukrepe, temveč bodo pripravili neke sistemske spremembe. Bojte se napovedi, ko se ministri sklicujejo na sistemske sisteme, to v prevodu pomeni, da bodo upokojenci ostali praznih rok.

Po razmahu liberalne leve politike, zelene agende in kulturnega marksizma prihaja obdobje streznitve. V čedalje več državah ljudje volijo politike, ki se upirajo razkroju kulturnih vrednot.

Torej se strinjate, da je bil nedavni prvi vseslovenski protest upokojencev upravičen?

Zagotovo. Čas je, da se ne le na ulicah, temveč vsepovsod, v svojih društvih ali kjer koli se pač združujejo, upokojenci oglasijo, da pišejo, da se jih sliši, da sploh obstajajo, da niso nema množica ljudi, ki bodo sprejeli vse, kar jim bodo v preostanku življenja, ko bi morali preživljati mirno in dostojno starost, naložili, in bo zanje vse sprejemljivo. Kajti upokojenci so večinoma skromni in pravijo, da če bo zdravje, bodo že nekako zdržali. Ampak to ni rešitev, to ni Slovenija, ki jo želimo, za tiste, ki so najbolj ranljivi. Kajti ves čas ravno politiki iz leve provenience opozarjajo in govorijo, kako moramo biti solidarni in poskrbeti za vse. In prav za tiste potem ne naredijo nič in nanje pozabijo ob prvi priložnosti. Prav je torej, da se upokojenci oglašajo na vse mogoče načine, naj opozorijo tudi medije. Zares neupravičeno so bili prezrti, s par medijskimi floskulami so jih skušali naplahtati, da bo dvig pokojnin pravzaprav dvojen, kar je veliko poniževanje ljudi, ki so si zaslužili dostojne pokojnine.

Na drugi strani pa imamo profile ljudi, med kolesarji po Trgu republike in tistimi, ki skrunijo fasade ministrstev, jih očitno najdemo veliko, ki jih nič ne vleče v tujino. Radi ostajajo doma, kjer jih obilno zalagajo z državnimi sredstvi. To so profili, ki sodijo zgolj v slovenski prostor, po njih niti ni povpraševanja.

So gospodarstveniki, podjetniki upravičeno na okopih in na različnih bregovih z vlado?

Seveda. Ne le osebno, tudi politično naša stališča pravijo, da moramo biti pridni, delati in ustvarjati, da bomo lahko potem vzdrževali bogato socialno državo. To je osnova, na kateri gradimo, zato razumem podjetnike, da so razburjeni in zgroženi, višji davki in cene etergentov ne pomenijo zanje nič dobrega, izguba konkurenčnosti bo vplivala na njihovo poslovanje. Ampak po toči zvoniti je prepozno. To ni prišlo z danes na jutri, pred volitvami se je že kar lepo videlo, kam bo šla nova politika, če bo zmagala Golobova stranka, da niti ne govorim, da je v koaliciji tudi skrajna Levica, ki bi rada nacionalizirala celo naša stanovanja. In pred volitvami, ko je bil čas, smo pogrešali njihov odločen glas. Vedelo se je, kaj nas čaka, če na oblast pride levica. In točno to se je zgodilo. Zdaj so vsi razočarani, vendarle upam, da bodo zmogli toliko moči, da bodo nekaj premaknili. Morda je to tudi učna urica za naprej, da se glas dvigne in spregovori takrat, ko je za to priložnost. In v demokraciji so to volitve.

Romana Tomc: Demokratizacija je proces, pri nas očitno zelo dolgotrajen. Dokler bodo polovico ljudi v državi politiki, ki nas danes vodijo, obravnavali kot sovražnike, ki jih je treba onemogočiti, smo res še daleč od cilja. FOTO: Tamara Bizjak

Kako bi se morala država učinkovito spopasti z zdravstveno krizo, kdo je najbolj odgovoren za kolaps sistema v Ljubljani?

Najprej spopad s korupcijo, ki jo je preveč v zdravstvenem sistemu, nato uveljavitev načela, naj denar sledi pacientu, potem reorganizacija sistema, kjer naj se na vodilna mesta postavi ljudi, ki znajo organizirati delo, zdravstveno zavarovalnico, ki pravzaprav ni zavarovalnica kot taka, pa je treba prevetriti do temeljev. Najbolje bi bilo, če bi vse to potekalo hkrati.

Dokler bo naše zdravstvo, kot je že vsa leta, v rokah dobaviteljev in lobijev, ki siromašijo sistem (zaradi njihovih dobičkov imajo pacienti manj), ne bo nič bolje. Če delo organizirajo ljudje, ki nimajo pojma o organizaciji, tudi ne bo nič bolje. Zakaj pa v zasebnih zdravstvenih sistemih stvari lahko tečejo veliko bolj organizirano in učinkovito? Tam dobavljajo stvari ceneje, ne mečejo denarja skozi okno, ne preplačujejo medicinskih pripomočkov, delo organizirajo racionalno. Zakaj se nekje da, drugje pa ne?

Če ob tem pomislimo na to, da je bil eden od prvih ukrepov vlade, da je ukinila referenčne cene, katerih namen je bil ravno to, da bi omogočale nadzor nad dobavnimi cenami, potem je jasno, da resne želje po racionalizaciji sistema ni. Treba je ločiti med dopadljivimi nastopi pred mediji in na novinarskih konferencah in tistim, kar se potem v resnici zgodi. Minister Bešič Loredan je včasih zelo všečen, človek bi mu rad pomagal, saj se ti kar malo zasmili, toda koliko je zares učinkovit? Celo sam je v parlamentu, na seji o razmerah v zdravstvu, dejal, da vlada namerava uvesti pregleden in učinkovit sistem nabave medicinskega materiala, opreme in zdravil in da bo vzpostavljen tudi centralni register referenčnih cen zdravstvenega materiala in opreme. Kako, saj so ga ravno ukinili? To pove zgolj, da vladi in ministrom ne gre verjeti, težko jim zaupamo, saj govorijo eno, delajo drugo.

Grozljivo pa je bilo videti tudi obnašanje zdravstvenega ministra in predsednika vlade na novinarski konferenci, ki sta jo imela skupaj z županom Zoranom Jankovićem na temo razmer v ljubljanskih zdravstvenih domovih oziroma kolapsa zdravstva v Ljubljani. Kakšno ponižanje za predsednika vlade in ministra je bilo, da sta se morala opravičiti županu, ki nosi res veliko – ne pa edino – odgovornost za nastale razmere v zdravstvenem sistemu v Ljubljani! Nimajo povsod takšne slike, v Ljubljani pač. In ko premier in minister potem dobesedno poklekneta pred županom, kaj nam daje to slutiti? Župan je s takšno aroganco dal jasno vedeti, kdo je tu gospodar. In enako kot na tem področju, se bojim, je tudi še na marsikaterem drugem. Žal v tej kombinaciji, četudi se nam minister Bešič Loredan kdaj zdi res zagnan in pripravljen narediti vse, da reši zdravstvo pred zlomom, ni nobene možnosti.

Nevladniki – oziroma bolje tisti, ki sami sebe imenujejo nevladniki in borci za človekove pravice – podatke o svojih financerjih skrivajo z izgovori, da gre za poslovno skrivnost. To je nesprejemljivo.

Omenjate brutalne posege v slovenski medijski prostor: navedite, prosim, kak konkreten primer.

Kateri so ti brutalni posegi, se sprašujejo nekateri in pri tem pozabljajo, da je bil takoj po nastopu vlade po hitrem postopku sprejet Zakon o RTV. Če sprejetje Zakona o RTV po postopku, ki je predviden za primere naravnih katastrof in vojn, ni najbolj brutalen poseg v medijski prostor, potem ne vem, kaj je. S tem postopkom so bila prekršena vsa postopkovna pravila demokratičnega procesa sprejemanja nekega zakona z enim samim namenom: obglaviti tiste, ki v tej inštituciji niso povsem na liniji levega političnega aktivizma. Ta zakon ne prinaša nobenih vsebinskih novosti, ki bi izboljšale sistem. Na to vsi opozarjajo, celo predsednica republike, ki je bila odkrita navijačica zakona, kmalu potem, ko so šle stvari mimo, pa je celo sama rekla, da so notri zapisane velike neumnosti, kot denimo žrebanje, kar je, mimogrede, za predsednico veliko ponižanje. Politika naj bi depolitizirala RTV in v programski svet naj bi bili imenovani le nepolitični predstavniki, tako trdijo politiki. Res je naiven tisti, ki to verjame.

Na drugi strani pa ti isti politiki, ki toliko govorijo o svobodi medijev in so tako pravični, da bodo sami sebe odstranili iz medijskega prostora, preganjajo medije in novinarje, ki vrednostno spadajo bolj na desni politični pol. Poglejte, kaj se trenutno dogaja v Državnem zboru. To je pregon. Oseba, ki naj bi bila do aprila lani neodvisna novinarka, potem pa se je naslednji dan zbudila in postala političarka, skuša z brutalnimi preiskavami na meji dovoljenega (ali celo čez njo) onemogočiti določene medije, ki ji niso po godu, in celo odkrito izsiljuje programske svetnike na RTV. Res kdo verjame, da je bila ta oseba, ki sliši na ime Mojca Šetinc Pašek, kot ena od vodilnih novinark na RTV neodvisna? Podobnih primerov je ničkoliko. Med slovenskimi novinarji je žal veliko preveč političnih aktivistov. To je resnično velik problem, preganjajo pa se tisti, ki si upajo in drznejo kdaj tudi kritizirati levo vlado.

Imam skrbi tudi glede razvoja Slovenije, toda po naravi sem optimistka in tudi za Slovenijo sem. Vedno verjamem, da lahko najdemo pravo pot, prepričana sem, da jo bomo našli tudi tokrat. Vedno vidim luč na koncu tunela, zagotovo.

Premierju očitate težnjo po vzpostavitvi popolne oblasti v vseh ključnih inštitucijah v državi. Kako daleč je že šel pri tem?

Zelo daleč. Težko rečem, da je bilo kadrovanje ena njegovih prvih potez, saj je to stvar, ki se dogaja ves čas in ji posvečajo zares izjemno pozornost. V osmih mesecih je premier zamenjal skoraj vse, ki jih je lahko. Na začetku so delali celo zloglasne sezname, kdo se je upal zaposliti v dveh letih Janševe vlade. Ključne položaje zasedajo njegovi preverjeni kadri, nekaj drobtinic sta dobila tudi koalicijska partnerja, SD in Levica, ki pa – zlasti SD – nad slabim izplenom menda nista ravno navdušena. Sta pa politično prešibka, da bi se lahko ali želela zoperstaviti. Oblast imajo preveč radi, da bi se ji odpovedali, Golobovi piarovci jim celo grozijo, da se jim bo – če ne bodo pridni – zgodil Janša, zato so pripravljeni sprejeti marsikatero ponižanje, če le dobijo nekaj zase in zadovoljijo lastne ambicije. Tipičen primer za to je zunanja ministrica, moja nekdanja kolegica evropska poslanka Tanja Fajon. Stranko SD je na volitvah pripeljala do enega najslabših rezultatov v zgodovini, toda položaj zunanje ministrica je zanjo očitno dovolj velika nagrada in dovolj mamljiv, da šefu ne dela problemov.

Premier Golob se lahko tako obnaša, ker ima v parlamentu koalicija res prepričljivo večino, ki sprejme in potrdi vse, kar vlada predlaga. Ima skoraj absolutno oblast. To je nevarno, ker se oblastniki zato počutijo nedotakljive. Če bi imeli resnično prave medije, bi jim gledali pod prste. Pa jih žal nimamo in zelo žalostno je gledati novinarje večine osrednjih medijev, ki se trudijo opravičevati vse zdrse, ki jih počne vlada. Trudijo se povedati, kako bo dvig davkov koristil ljudem. To je resnično teater absurda.

Če se ozrem malo nazaj in naredim primerjavo, so bile razmere v naši desnosredinski koaliciji povsem drugačne, pa smo vendar naredili ogromno za ljudi. To se je poznalo v denarnicah ljudi, podjetja v Sloveniji so preživela, marsikje v Evropi niso, ker so dobila veliko manj od svoje vlade. Za noben zakon v času naše koalicije ni bilo samoumevno, da bo sprejet in potrjen v parlamentu, vedno so se sklepali kompromisi in upoštevala različna mnenja. Koalicija v parlamentu je bila šibka. So pa mediji zagnali vik in krik in raztrgali vsak vladni ukrep, pa naj je bil še tako dober. Če mediji niso bili dovolj, je pomagalo tudi sodišče, ki se je v ključnih trenutkih obrnilo proti vladi, da o civilni družbi, če jo sploh lahko tako imenujem, niti ne govorim. Kajti zame to ni bil glas ljudstva ali civilna družba, temveč skupek aktivistov, ki je imel za svoje ekshibicije na voljo več medijskega prostora kot vlada za predstavljanje svojih ukrepov za reševanje krize. Razlika je res bistvena. Ob tako prepričljivi večini, kot jo ima Golobova vlada, bi lahko za ljudi storili vse, kar bi želeli, vendar očitno delajo le stvari, ki bodo ljudem škodovale, in v glavnem gledajo na lastne interese.

Novela Zakona o dohodnini je naletela na splošno neodobravanje, zlasti v organizacijah gospodarstvenikov in kmetov, podpisuje se tudi peticija za nižje davke. Se pridružujete kritikam?

Jasno. Zelo dobro se spoznam na davčni sistem, saj sem svojo kariero začela na tem področju, na davčni upravi, tudi v Evropskem parlamentu sem bila članica odbora za finance, tako da to področje ves čas zelo spremljam. Zato mi je toliko bolj jasno, kaj pomeni nepravična in visoka davčna obremenitev in na drugi strani neracionalna poraba davkoplačevalskega denarja. Če bi se racionalno porabljalo, bi bila stvar drugačna. Na Švedskem ljudje radi plačujejo davke, ker vedo, za kaj se ta denar porablja – v njihovem interesu in transparentno. Visoki davki in neracionalna poraba v Sloveniji pa so stoodstotno zagotovilo, da bomo kot družba še bolj nazadovali. Še več mladih bo odšlo drugam, saj lahko v tujini z enakim delom zaslužijo več, podjetja pa bodo preselila svoje sedeže. Ne takoj in ne vsi naenkrat, dogajalo se bo postopoma. Pravzaprav se že dogaja. Ker to ni enodnevni vulkan, temveč postopen proces, ga zlahka spregledamo. Ob primerjavi večletnih kazalcev Slovenije s kazalci drugih evropskih držav pa lahko samo z žalostjo ugotovimo, kako in zakaj nazadujemo, kam smo padli in zašli, zakaj nas drugi prehitevajo.

Na to nevarnost smo opozarjali pred volitvami. Previsoka obdavčitev ni dobra, zlasti pa ni stimulativna. Zato smo v času naše vlade davke znižali in tako poskušali znižati stroške podjetjem, ljudem pa pustiti več, da se sami odločijo, kako bodo porabili denar. Kaj so naredili oni? Ne le razveljavili vsega, kar smo mi znižali, celo še dodatno nadgradili z višjimi davki. Desnosredinski pogled je, da je treba ljudem pustiti čim več, da se odločijo sami, kam bodo plasirali denar. Ne da jim najprej ves denar poberemo, potem pa država pove, kam naj ga zapravijo. To ni moja filozofija.

Očitno so bili ljudje pred volitvami res globoko zavedeni, ne dovolj pozorni in so sami sebi povzročili to davčno nesrečo. Sedaj smo tu, kjer smo. Plešemo, bi rekel Golob. Ljudi počasi mineva ta smisel za humor, ker so stvari res zaskrbljujoče. Prav bi bilo, da se iz teh zgodb enkrat vendarle nekaj naučimo, ker ljudje politiko jemljejo kot »nebodigatreba«. Toda politika je pomembna, predvsem je pomembno, da vodi državo nekdo, ki mu zaupamo in vemo, da bo tudi nekaj naredil, zato je treba na volitvah odločati odgovorno. Zlasti pa ne smemo zaupati samo reklamam in praznim puhlicam, ki jih na levi trosijo brez zadržkov, pa četudi sami vedo, da ni res. Kaj pa je treba za začetek? Udeležiti se volitev. Skoraj polovica ljudi v Sloveniji je na volilni dan ostala doma in izpustila priložnost, da bi sama odločala o svoji usodi. Če bi se volitev vsi udeležili, kot smo se plebiscita, bi bila slika Slovenije danes drugačna.

Zganjajo teater, ki je namenjen zgolj temu, da se odvrača pozornost od resničnih problemov. Eskapade, ki si jih privoščijo, vključno s poleti s falconom na dunajski koncert, so v posmeh ljudem, ki jim v času naraščajoče inflacije in cen energije ni lahko.

V katerih primerih je ta hip v Sloveniji vladavina prava najbolj na preizkušnji?

Ogromno primerov je, od sprejemanja zakonov, za katere vlada in zakonodajalec vnaprej vedo, da so protiustavni, denimo ta, ki bo omogočil finančni upravi, da brez odredbe sodišča sledi državljanom, do poskusa vplivanja na odločitve v prid točno določenim osebam. Na to, da je zaradi poskusa direktnega vplivanja na policijo odstopila notranja ministrica, smo že skoraj pozabili. Ravno te dni v tujih medih spremljamo afero Golobovih preteklih poslov, ki naj bi bili daleč od legalnih. Tudi preiskave o ukradeni identiteti v Romuniji se še niso zaključile. Pravzaprav sploh ne vemo, kaj se dogaja. Verjemite, nihče od politikov v državah, kjer imajo razvito demokracijo, tega politično ne bi preživel.

Bomo videli, ali je pravna država enaka za vse. To je bistveno; če vladavina prava obstaja, potem veljajo enaka pravila za vse. Ni prvorazrednih in drugorazrednih. Vprašajte se, kaj bi se zgodilo z vami, če bi državi dolgovali nekaj deset milijonov evrov. In potem se spomnite na odmevne primere, ko se je to res zgodilo. Sedijo ti ljudje v zaporu? Ne sedijo, o tem govorim.

Eden od izvornih problemov vladavine prava je v tem, da v Sloveniji nismo za vse večne čase opravili s komunizmom in njegovimi uničujočimi posledicami. Umanjkanje lustracije se kaže kot ena bolj usodnih napak ob formiranju samostojne države. Kolegi v parlamentu težko razumejo, kaj se pri nas dogaja. Ne razumejo, da v državi članici EU še vedno obstajajo ljudje, ki odkrito častijo komunistične morilce. Ne razumejo, da imamo v Sloveniji še vedno Titovo cesto in spomenik komunistu pred največjo kulturno ustanovo. Prav tako ne razumejo, da se peščica ljudi proglasi za ljudstvo in dve leti med največjo zdravstveno krizo posiljuje ljudi s svojimi idejami in ruši vse napore vlade, mediji pa jim pri tem izdatno pomagajo. Ne razumejo, da z vojaškimi častmi pokopljemo šefa tajne policije, večina pa ne ve nič o Pučniku, brez katerega ne bi bilo samostojne Slovenije. In nihče ne razume, kako lahko v normalnem demokratičnem svetu na volitvah zmaga stranka, ki je bila ustanovljena nekaj mesecev prej in nima ne programa ne ljudi – in to večkrat zapored.

Nedavno je izšla dokaj tanka, a zanimiva knjiga Forum Sao Paulo, ki zelo strnjeno opiše, kateri so cilji leve politike in na kakšen način bo do njih prišla. Jasno je razloženo, da je cilj uničenje krščanskih vrednost z namenom ustvariti družbo brez vrednot, ki bo zlahka vodljiva in bo sledila njihovi ideologiji. Svoboda in demokracija bosta tisto, kar bodo oni proglasili za ta dva pojma.

Medtem ko je predsednik vlade napovedoval skupno evropsko rešitev, ki bo morda enkrat prišla, bi bilo treba tudi doma storiti vse, kar se da, za pomoč ljudem in gospodarstvu. To so drugi naredili, v Sloveniji pač ne.

Kako spodbudno je slovensko okolje za izstopajoče mlade?

Če ste s tem mislili tiste mlade, ki dosegajo najboljše rezultate na tekmovanjih iz naravoslovja, teh je ogromno, potem okolje zanje ni spodbudno. Veliko jih odide na študij ali izmenjavo v tujino, tam navežejo stike in na našo žalost pogosto tudi ostanejo. V tujini obstajajo »headhunterji«, ki takoj prepoznajo sposobne mlade in jim ponudijo priložnost. To so zelo mamljive stvari in veliko jih zato ostane v tujini. Na drugi strani pa imamo profile ljudi, med kolesarji po Trgu republike in tistimi, ki skrunijo fasade ministrstev, jih očitno najdemo veliko, ki jih nič ne vleče v tujino. Radi ostajajo doma, kjer jih obilno zalagajo z državnimi sredstvi. To so profili, ki sodijo zgolj v slovenski prostor, po njih niti ni povpraševanja.

Ampak vendarle moramo gledati predvsem na tiste, ki so naša prihodnost, ki ustvarjajo dodano vrednost. Na tiste, ki bodo vplačevali v pokojninsko in zdravstveno blagajno in z davki financirali šolstvo, kulturo, ceste in še mnogo drugega. Naj gredo v tujino, naj spoznajo svet in dobijo izkušnje, potem pa naj se vrnejo domov. To se bo zgodilo, če jim bomo doma ponudili okolje, kjer bodo lahko dostojno živeli, dobro zaslužili in razvijali svoj intelektualni potencial. Prepričana sem, da si velika večina mladih ne želi socialnih podpor in socialnih stanovanj, temveč želijo le imeti priložnost in možnost, da delajo in so za svoje delo tako dobro plačani, da si lahko omogočijo normalno življenje, normalen razvoj, normalen dopust, da so primerljivi s svojimi kolegi v tujini.

Romana Tomc: Zakaj pa v zasebnih zdravstvenih sistemih stvari lahko tečejo veliko bolj organizirano in učinkovito? FOTO: Tamara Bizjak

Eden od novembrskih referendumov je bil tudi proti bohotenju birokracije. Bodo tri nova ministrstva naredila vlado učinkovitejšo in uspešnejšo?

Po moji oceni ne. Učinkovitost se ne meri po številu ministrstev. Velja kvečjemu obratno. Več ministrstev, več birokracije, več zaposlenih. To pomeni večji javni sektor in dražjo državo. Zakaj potrebujemo ministrstvo za solidarno prihodnost in kaj bo delalo, česar druga ministrstva ne bi mogla, mi res ni jasno. Poglejva primer Švice, ki ima 700 milijonov evrov BDP, Slovenija 52 milijonov. Švica ima 7 ministrstev, Slovenija 20. Res je, da nas do Švice še kar nekaj loči, ampak zgledovati se moramo po boljših od sebe. In mi imamo zares eno najbolj razbohotenih državnih uprav po številu ministrstev.

Je pa jasno, zakaj je to nastalo. Zagotoviti so morali nove položaje in funkcije. Podpora na volitvah ni zastonj. Na koncu vedno pride račun, ki pa ga bomo plačali vsi, tudi upokojenci in zaposleni, ki so na minimalni pokojnini in plači. Mnogo tistih, ki jim ljudje na aprilskih volitvah niso izkazali zaupanja in jim namenili vstopa v parlament, je tako dobilo svojo priložnost in so zdaj na položajih znotraj vlade. Glavni razlog, zakaj je bilo treba ustanoviti več ministrstev, je, da je enostavno zmanjkalo stolčkov.

Ne le, da na pomembna mesta postavljajo nekompetentne ljudi, ki ne znajo rešiti problema, tudi če bi ga hoteli, človek ima občutek, da se vlada, s predsednikom na čelu, sploh ne trudi za Slovenijo in za ljudi, temveč zgolj zadovoljuje lastne interese in se trudi za njihovo uresničitev.

Ustavno sodišče je odločilo, da nedopustnost razpisa družinskega referenduma ni neustavna. Je to začetek konca tradicionalnih vrednot na čelu z vrednoto družine?

Žal gre Evropa že nekaj časa v smer razvrednotenja krščanskega življenja in vrednot, na katerih temelji evropska družba. Tudi v Evropskem parlamentu se o družinah zelo malo govori. Prav v prej omenjeni knjigi Forum Sao Paulo avtor lepo razloži, zakaj je za del politike, ki pripada levemu polu, tako zelo pomembno, da pride do popolnega razvrednotenja družbe, pomena družine, krščanskih vrednot in degradacije vsega, kar je lastno družini. Ljudje brez prepričanj in brez pripadnosti so najbolj vodljivi. Tu v Bruslju se dogaja zelo podobno. Tudi v Evropskem parlamentu zadnja leta spremljamo neverjeten pohod levice na vse desne vrednote, na evropski in krščanski način življenja, na družino. Vsi, ki to zagovarjajo in peljejo takšno politiko, imajo neverjetno financiranje iz najrazličnejših skladov iz celega sveta, na žalost jim celo sami iz evropskih proračunov ali evropskih skladov dajemo denar. Imajo odlično medijsko podporo in široko mrežo najrazličnejših organizacij in inštitutov, ki rastejo kot gobe po dežju in se kot speče celice aktivirajo takrat, ko je treba rušiti desno politiko, bodisi s sprejemom nove zakonodaje, ki bo še bolj razvrednotila družino, bodisi celo z neposrednim rušenjem desnih vlad. Desnica se je uklanjala, sprejemala kompromise in pogosto tudi ne dovolj zavedala, kam drvimo.

Kljub vsemu je zadnje čase zaznati premike na evropski ravni, sama sem posebej vesela za našo Evropsko ljudsko stranko (ELS), ki me je v preteklih letih kar nekajkrat razočarala z medlim pristopom k zagovarjanju družinskih, desnih, krščanskih vrednot, v zadnjem času pa je – tudi z nastopom novega predsednika stranke Manfreda Webra – opaziti, da se stvari obračajo malce nazaj. Šlo je predaleč, ljudje so na svoji koži spoznali, kam jih je pripeljala leva politika, mi pa nismo bili dovolj pozorni in nismo verjeli, da se lahko kaj takega zgodi. Tipičen primer je Švedska, ki je imela eno najbolj odprtih, svobodnih migracijskih politik, bila je prototip odprte, liberalne države, danes pa sprejema zelo restriktivne ukrepe, saj ima napete varnostne razmere in ogromno kriminala. Bila je ena najbogatejših socialnih držav, danes poka po šivih, ni več sposobna nositi bremena migrantov, zbudila se je in ima dovolj. Po dolgih letih socialdemokratskih levih vlad ima danes desnosredinsko vlado. Po razmahu liberalne leve politike, zelene agende in kulturnega marksizma prihaja obdobje streznitve. V čedalje več državah ljudje volijo politike, ki se upirajo razkroju kulturnih vrednot. Tudi zaradi političnega rezultata v Italiji upam, da se bo ELS prebudila v smeri obujanja svojih vrednot. Upajmo, da bo prebujenje, ki se očitno začenja v Evropi, prišlo tudi do Slovenije.

Treba je ločiti med dopadljivimi nastopi pred mediji in na novinarskih konferencah in tistim, kar se potem v resnici zgodi. Minister Bešič Loredan je včasih zelo všečen, človek bi mu rad pomagal, saj se ti kar malo zasmili, toda koliko je zares učinkovit?

Evropska komisija je odobrila, da se lahko na trgu uporablja moka iz prahu hišnih murnov/čričkov kot novega živila. Vaše stališče o tem?

Res zanimivo, kaj lahko med ljudmi sproži tako buren odziv. Sama menim, da je ogromno težav, s katerimi se spopadamo danes, veliko pomembnejših, vendar ne gre ničesar zanemariti, še tako obrobnega področja ne, če to vzbudi nejevoljo in skrb ljudi. Osebno te moke ne bom kupovala, če bo prišla na slovenske police. Na srečo imamo možnost izbire in dokaj dobre predpise o označevanju živil. To nam omogoča, da se lahko na podlagi informacije o sestavinah sami odločimo, ali bomo nek izdelek kupili ali ne. Tako bo tudi v tem primeru. Nihče ne bo prisiljen kupiti nečesa, kar zanj ni sprejemljivo. Zame je bistveno, da to ni prisila, temveč imamo možnost izbire.

Če vladavina prava obstaja, potem veljajo enaka pravila za vse. Ni prvorazrednih in drugorazrednih. Vprašajte se, kaj bi se zgodilo z vami, če bi državi dolgovali nekaj 10 milijonov evrov. In potem se spomnite na odmevne primere, ko se je to res zgodilo. Sedijo ti ljudje v zaporu?

Kako ste doživljali korupcijsko afero nekdanje podpredsednice Evropskega parlamenta Eve Kaili?

Seveda je bil to šok za vse, nikomur se o tem ni niti sanjalo. Gre za kriminal, ki ga najostreje obsojam. Ker očitno ni sama, želim in upam, da najdejo vse vpletene in jih strogo kaznujejo. Na račun takšnih skorumpiranih politikov slaba luč pade na vse nas, zato zagovarjam, da mora biti nadzor strog, zlasti pomembna pa je preglednost.

Ob tem ne smemo pozabiti, da se je ta kriminal organizirano dogajal prek nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami. Mi politiki smo že zdaj podvrženi zelo velikemu nadzoru in še bolj bomo in prav je tako, na drugi strani pa je preglednost nevladnih organizacij, ki prihajajo k nam in lobirajo in se zavzemajo za človekove pravice, zelo pomanjkljiva. Ne vemo, kdo stoji za njimi, kdaj so bili ustanovljeni, kako se financirajo. Nevladniki – oziroma bolje tisti, ki sami sebe imenujejo nevladniki in borci za človekove pravice – podatke o svojih financerjih skrivajo z izgovori, da gre za poslovno skrivnost. To je nesprejemljivo. Zato v ELS predlagamo ostrejša pravila za politike in tudi vse ostale, v prvi vrsti za nevladnike. Pri socialistih smo naleteli na precejšen odpor in se sprašujem, zakaj vendar nekdo ne bi želel, da so te nevladne organizacije transparentne. Evropski poslanci pogosto prejemamo prošnje za srečanja, pa sploh ne vemo, kdo za temi srečanji v resnici stoji. Tudi sama jih, ampak se v glavnem srečujem z invalidskimi in drugimi socialnimi organizacijami, rdečimi križi, ker tudi delujem na tem področju. To so preverjene organizacije in srečujem se zgolj s tistimi, ki so že vpisani v register preglednosti.

Romana Tomc: Premierja se je ves čas omenjalo in medijsko kovalo v zvezde kot velikega energetskega strokovnjaka, najboljšega ne le v Sloveniji, celo v Evropi. Na koncu smo pristali pri tem, da plačujemo eno najdražjih elektrik v EU. FOTO: Tamara Bizjak

Kako blizu je po vašem epilog vojne v Ukrajini?

Rada bi vam odgovorila, da je epilog, torej konec vojne, blizu. Vendar se bojim, da bi bilo to preveč optimistično in neodgovorno. Dovolj imamo politikov, ki so jih polna usta lepih floskul o miru in imajo polno dobrih idej, v resnici pa v ozadju delajo povsem drugače kot govorijo. Dvomim, da kdo zagotovo ve, kako dolgo bo vojna trajala. Še posebej ne mi, ki sedimo na varnem in toplem, najbrž pa niti nimamo vseh pravih informacij. Nekaj pa je vendarle jasno. Vojna se bo končala prej, če bomo v svojih dejanjih enotni in če ne bomo pozabili, kdo je kdo v tej vojni; kdo je v tej vojni napaden in kdo je napadalec. Enotnost vseh – Evrope in preostalega sveta – pri pomoči Ukrajini, kjer ljudje res trpijo, in pri obsodbi Rusije, ki izvaja vojne zločine, je ključnega pomena. In od naše enotnosti bo najbrž odvisen odgovor na vprašanje, kdaj bo zavladal mir.

Če sprejetje Zakona o RTV po postopku, ki je predviden za primere naravnih katastrof in vojn, ni najbolj brutalen poseg v medijski prostor, potem ne vem, kaj je.

Kakšen je pogled na Slovenijo iz Bruslja in Strasbourga tri desetletja po njenem ključnem obdobju osamosvojitve in demokratizacije?

Izjemno rada se tedensko vračam v mojo Slovenijo, najlepšo državo na svetu. Je naša domovina in večina od nas jo ima zelo rada. Žal pa mi je, da še vedno ne zmoremo izkoristiti svojega potenciala. Naš ekonomski položaj je danes gotovo boljši kot pred 30 leti ali pred vstopom v EU, vendar smo, gledano širšo sliko, v primerjavi z drugimi državami ekonomsko nazadovali. Naša majhnost nam daje velike možnosti, to zame ni slabost, temveč prednost, da smo lahko bolj prilagodljivi, imamo izjemne talente in inovativna podjetja. Toda nekaj nas vleče nazaj.

Iz mojih odgovorov je jasno razvidno, katera je ta sila, ki nas duši in blokira. Želim si, da bi zmogli moč in pogum, da pretrgamo vezi s temi silami. Kot ste v vprašanju nakazali: osamosvojitev smo izpeljali, to je bilo enkratno dejanje, če takrat ne bi bilo pogumnih ljudi, ki so verjeli v domala nemogoče, v samostojno Slovenijo, je še danes ne bi imeli. Mnogi te vizije niso delili. Demokratizacija pa je proces, pri nas očitno zelo dolgotrajen. Dokler bodo polovico ljudi v državi politiki, ki nas danes vodijo, obravnavali kot sovražnike, ki jih je treba onemogočiti, smo res še daleč od cilja. Ko bomo prišli do spoznanja, da gremo lahko naprej le, če sodelujemo, se spoštujemo in upoštevamo, da nismo sovražniki, temveč politični konkurenti, da tekmujemo z boljšimi idejami, da zmaga tisti, ki ima boljši program, ponudi boljšo prihodnost in zna svoje besede tudi uresničevati, potem pa imamo možnosti. Dokler bomo tako skregani in dokler nas bodo nekatere pošiljali na smetišče zgodovine kot nekoga, ki ga je treba odstraniti, pa to ni pot naprej.

Zares neupravičeno so bili upokojenci prezrti, s par medijskimi floskulami so jih skušali naplahtati, da bo dvig pokojnin pravzaprav dvojen, kar je veliko poniževanje ljudi, ki so si zaslužili dostojne pokojnine.

Zaključiva na malo bolj osebni ravni: kakšne so vaše želje in pričakovanja za leto 2023?

V tem pogovoru sem bila kar kritična, seveda imam skrbi tudi glede razvoja Slovenije, toda po naravi sem optimistka in tudi za Slovenijo sem. Vedno verjamem, da lahko najdemo pravo pot, prepričana sem, da jo bomo našli tudi tokrat. Vedno vidim luč na koncu tunela, zagotovo. Osebno pa imam eno dolgočasno željo, ki pa je zelo iskrena in tudi vsako leto bolj aktualna: to je zdravje, ki je temelj vsega. To želim tudi vsem bralkam in bralcem Družine.