Ruska agresija v Ukrajini je močno pretresla evropsko in svetovno kmetijstvo. Dobavne poti so se čez noč porušile. Naenkrat se je izkazalo, kako pomembno je, da vsaj del hrane treba pridelati tudi doma. Ali v Sloveniji naredimo dovolj na področju samooskrbe?

V Sloveniji smo razmeroma dobri in precej pridelamo sami. Lahko pa bi seveda pridelali tudi še kaj drugega in drugačnega. Tu se lahko popravimo in se lahko izboljšamo. Več bi lahko naredili na oljaricah, malenkostno na žitih in seveda veliko več na zelenjavi. Vendar pa za to moramo za to vzpostaviti ključna razmerja in odnose v verigi od kmeta do trgovine. 

V čem je največja težava te verige?

Imamo prenizke odkupne cene, kar je že kronično vir težav.  Če ponazorim s podatki: samo med slovensko odkupno ceno mleka in povprečno odkupno ceno v EU, ki je malenkost višja kot naša, slovenski kmetje na letni ravni izgubimo 18 milijonov evrov. V desetih letih to pomeni 180 milijonov evrov. 

Vse državne pomoči, ki smo jih prejeli, ne morejo nadomestiti razlike med nizko odkupno ceno, povečanimi vhodnimi stroški na kmetiji in odkupnimi cenami. Ko smo mislili, da so se zadeve s kovidom umirile, je prišla ruska agresija na Ukrajino, ki je seveda vplivala na razmere na svetovnem trgu. In čim se zadeva na globalnem trgu spremenijo, to vpliva tudi na Slovenijo. Ne zaradi slovenske proizvodnje, ampak zaradi globalnih tokov. 

Katere težave še tarejo slovenske kmete?

Zdaj pustoši še suša. Podnebne spremembe so tukaj. To je dejstvo. In prav kmetje smo največja žrtev podnebnih sprememb. Mi se seveda nanje prilagajamo, kolikor je v naši moči. Od pravilne obdelave tal, do izbire ustreznih semen in časa setve. To je tisto, kar lahko mi naredimo. Imamo premalo namakalnih površin, in to predvsem zaradi zapletenih birokratskih ovir za izgradnjo namakalnih sistemov, pridobitve vodnih dovoljenj in tudi dovoljenj za gradnjo vodnih zadrževalnikov.

FOTO: Siniša Kanižaj

Bi namakalni sistemi rešili težave s sušo?

Letos smo lahko videli, da samo namakanje v teh vročinskih udarih ni dovolj, ker tega rastline več ne prenesejo. Zato se bo v reševanje problema preskrbe s hrano v času podnebnih sprememb nujno morala vključiti tudi stroka. Se pravi znanost, svetovna znanost s selekcioniranjem rastlin s krajšo vegetacijo, večjo odpornostjo na sušo … Sami kmetje se lahko prilagajamo s tistim, kar imamo. Več od tega seveda ne moremo narediti. 

Kako jim lahko pomaga Kmetijsko-gozdarska zbornica (KGZS)?

Kmetje lahko seveda največ storijo s tem, da se držijo prenosa znanj in dobrih praks, ki jim jih prinašamo kot KGZS. Znanje, ki ga Kmetijsko-gozdarska zbornica prenaša iz fakultet, iz kmetijskih inštitutov, iz raziskovalnih projektov in iz tujine je seveda tisto, kar lahko kmetom najbolj pomaga. Govorimo o spremembah na področju digitalizacije, mobilnosti in tehnologije. Ovire pri sprejemanju teh sprememb pa so starejši kmetje in finančna zahtevnost.

Omenili ste, da se slovenski kmetje starajo. Njihova povprečna starost se vse bolj približuje številkam, pri katerih se običajni ljudje že upokojujejo. Kako narediti kmetijstvo privlačnejše za mlade?

To je seveda vprašanje ne za milijon evrov ampak za več milijonov evrov. (smeh) Po evropskih normah imamo slabih pet odstotkov mladih kmetov. V Evropi je to povprečje šest. Imamo pa tudi države, kjer jih je enajst. Številni ukrepi kot so, t. i. start-up ukrepi za mlade prevzemnike, dodatna sredstva, določene ugodnosti pri razpisih pomagajo, da vsaj nekaj mladih sploh kmetuje.  

Odločitev za kmetijstvo je postala ekonomska računica. Mladi, ki danes prevzemajo kmetije na svoja pleča, so v glavnem vsi univerzitetno izobraženi, bodisi kmetijske bodisi druge stroke. Seveda pa se nekateri za to odločijo tudi iz ljubezni do zemlje, česar je tudi veliko. 

Za mlajšo generacijo bo čedalje večji razlog za odločitev za kmetovanje finančni učinek, koliko časa moraš vložiti v to delo ali boš imel kaj prostega časa, ali boš lahko šel na dopust, ali boš lahko izobraževal otroke in ali boš lahko svojim otrokom nudil tisto, kar jim lahko nudi visoko izobražen državljan v drugih poklicih. 

Biti kmet danes tudi ni najbolj ugleden poklic.

Tukaj rad dam sogovornikom eno primerjavo. V javnosti imamo kmetje, na žalost slab prizvok. Smo onesnaževalci okolja, paraziti, ki dobivamo subvencije …

Včasih malo v šali, včasih pa tudi zares, dam primerjavo, da smo si tukaj pa podobni z duhovniki. Tudi duhovnikom se očita, da ne plačujejo davkov, da so bogati, ko pa pogledamo, koliko novomašnikov imamo na leto, smo pa kmetje še vseeno malo na boljšem. (smeh) 

Mladi v kmetovanje vpeljujejo napredne tehnologije, kot so roboti. 

Na okoli 200 kmetijah že molzejo roboti in kmalu jih bo še več. Roboti krmijo, roboti molzejo, droni spremljajo. Lahko rečemo, da imamo kmetije, ki so špica tudi v evropskem merilu. Vendar imamo pri tem težavo. Veliko ljudi, predvsem mlajših, gleda samo top robotizirane rešitve in potem, ko potegne črto vidijo, da imajo premalo zemlje in finančnih sredstev. Zato obupajo in se tega raje ne lotijo. Dejstvo pa je, da obstajajo tudi vmesne rešitve, ki jih lahko kmetom svetujemo na KGZS. 

Kmetijski sejem AGRA je v šestdesetih letih postal eden od simbolov slovenskega kmetijstva. Kakšen je danes njegov pomen?

Mislim, da se gre na sejem AGRA predvsem zaradi izmenjave znanj in izkušenj. Kajti danes lahko vse stroje, ki se tam razstavljajo vidiš tudi na spletu. Ljudje smo socialna bitja in v kmetijstvu je premalo tovrstnih druženj in srečevanj. Na AGRI pa je vse to mogoče. Tako po panogah kot po interesnih združenjih. 

Sejem obišče tudi veliko ljudi, ki se ne ukvarjajo s kmetijstvom. V prihodnje velja razmišljati tudi o tem, kako tem ljudem prikazati kmetijstvo, da se bodo bolj zavedeli dragocenosti kmetijstva, saj brez kmeta ni hrane, in pomena lokalne hrane. 

Na otvoritvi so vedno prisotni tudi politiki. Kaj bi ti lahko storili za boljši položaj kmeta?

Politika lahko seveda stori največ. Najslabše je, da politiki pridejo na promenado, se fotografirajo, na sejmu povedo nekaj puhlic in potem, ko se pripeljejo do Maribora, že pozabijo, da so bili v Radgoni na sejmu in da kmetijstvo obstaja. Vendar pa za to stanje ne smemo kriviti samo politikov, ampak moramo del krivde prevzeti tudi kmetje, ter vse stanovske organizacije, ki zastopamo kmete, ker smo mogoče premalo odločni. V prihodnje moramo biti bolj složni, kar smo sedaj v zadnjih dveh letih tudi pokazali. 

Nevladne kmetijske organizacije nastopamo skupaj, kar v preteklosti ni bila praksa. Veliko bolj odločno kot prej terjamo od politike, da pripravlja predpise, ki bodo birokratsko manj zapleteni. Eden takšnih je že zdaj v javni obravnavi. To je zakon o trošarinah, kjer ne bo več potrebno, da bomo zbirali račune in potem drugo leto za prejšnje leto dajali zahtevke za vračilo trošarin, ki jih bo potem pregledoval en kup uradnikov. Točno je določeno, koliko kmet lahko ali pa sme (tudi če porabi več) porabiti goriva na hektar, za katerega je oproščen del trošarine. Zdaj imamo predlog, da bo kmet do oprostila trošarine upravičen že ob nakupu, in to je pravi protibirokratski ukrep. 

V čem je smisel uredbe, da morajo biti registrirani vsi rejci kokoši?

Ta uredba se pravzaprav ne zadeva kmetijstva, saj smo kmetje vsi registrirani, voditi moramo hlevske knjige in smo podvrženi takšnim in drugačnim nadzorom. To je bolj problem za ljubiteljske rejce. Mislim da stvar sploh ni tako kritična, kot se je takrat napovedovalo. Bolj nas skrbi druga stvar, to je uredba Evropske unije o uporabi fitofarmacevtskih sredstev. Ta bo v javni obravnavi do sredine septembra. Slovenija je tukaj v zelo slabem položaju zato, ker smo po mojem mnenju v okviru Nature 2000 v preteklosti zaščitili preveč površin. Zdaj pa smo seveda podvrženi omejitvam na teh območjih. Ta delegirani akt bi prepovedal uporabo fitofarmacevtskih sredstev na vseh vodovarstvenih površinah. To sta tudi celotna Ljubljanska kotlina in Dravsko polje. Na polovici obdelovalnih površin v Sloveniji bi bila tako prepovedana tudi ekološka zaščitna sredstva, kot je žveplo. To bi bil zadnji žebelj v krsto, saj bi uničil ves naš dosedanji trud in napredek. Zato mu ostro nasprotujemo in zahtevamo, da vlada naredi vse, da prepreči takšno delegirano direktivo. Tudi z vetom.

FOTO: Siniša Kanižaj

Na Nizozemskem zadnje mesece potekajo siloviti protesti tamkajšnjih kmetov, pridružili so se jim tudi kmetje iz nekaterih drugih evropskih držav. Srž problema naj bi bil, da Nizozemsko kmetijstvo preveč onesnažuje okolje, zaradi česar so njivske površine te države izjemno obremenjene z dušikovimi nitrati. Je zapiranje kmetij res edina pot, da se zavaruje nekatera naravna območja? Kako problematično je v tem smislu slovensko kmetijstvo?

Upam si trditi, z vsemi podatki, ki obstajajo, da je slovensko kmetijstvo eno od najbolj trajnostnih kmetijstev v Evropski uniji. V Sloveniji smo to področje omejili že leta 2006 z nitratno direktivo in omejevanjem živali. Pri nas smo glede zaščite okolja še strožji od evropskih direktiv. Mi imamo majhno obremenitev glav živine na hektar, v povprečju manj kot eno. Nizozemski kmetje jih imajo tudi po sedem ali osem. Sedaj pa je nizozemsko vrhovno sodišče odločilo, da morajo praktično čez noč za dvakrat, trikrat zmanjšati število goveda in prašičev, in upoštevati evropsko direktivo o nitratnih vnosih. To je takšna sprememba, kot bi šel namesto s traktorjem orati s konjem, zato razumem bes nizozemskih kmetov. Ni pa prav, da se je dopuščalo, da so znotraj EU obstajale takšne razlike. To je bilo kmetijstvo več hitrosti. 

Spremembe je v kmetijstvo težko vpeljevati. Pravim, da je kmetijstvo kot tanker. Tankerja v Piranskem zalivu ne moreš obračati, potrebno je imeti več prostora. Nič ne zraste čez noč. Vemo, koliko časa raste drevo, koliko let potrebuje oljka, da obrodi. Tudi krava potrebuje čas, da začne dajati mleko. Žito raste več kot pol leta. Načrtovanja so dolgoročna in nič ne gre na vrat na nos. 

Se v Sloveniji še splača biti kmet?

Kmetijstvo v Sloveniji je od nekdaj poslanstvo. To moraš čutiti, to moraš doživeti, medtem ko ti je dohodkovna stran v drugem pomenu. Prepričan sem, da bomo Slovenci še kmetovali, tudi kljub težkim časom. Veliko težkih časov smo že preživeli. Prišli bodo tudi boljši časi, lahko pridejo tudi slabši časi, ampak Slovenci bomo slovensko zemljo še obdelovali.