Zgodbo dobrotnice, ki jo koroški Slovenci imenujejo tudi »usmiljena mati Slovencev«, je pisec Roman Treven predstavil v pravljici Lihardina gostija za pobalina, v nemškem in slovenskem jeziku je z ilustracijami Aline Asberga Nabergoj izšla pri celovški Mohorjevi družbi.

Dobrota kneginje, lepota Dobrača

O Lihardi je Romanu Trevnu prvi pripovedoval Jože Kopeinig, rektor doma v Tinjah, obiskala sta cerkvico sv. Lovrenca v Kamnu, kjer hranijo Lihardine relikvije. »Legenda, ki živi med slovensko govorečimi Podjunci, me je pritegnila, najbrž tudi zato, ker je tako tesno povezana s slovenskim narodom,« se spominja Treven. O dobrotnici se je pogovarjal s starimi slovensko govorečimi ljudmi v Podjuni, prebiral je stare zapise, med drugim je o njej pisal tudi blaženi Slomšek v Drobtinicah. »Dobrotnico sem želel približati otrokom. A ker so legende pogosto krute – tudi Lihardo po legendi ljubosumni mož pahne čez pečino v Dravo –, sem zgodbo aktualiziral in 'oblekel' v pravljico,« razloži avtor. Pridružil ji je še nekaj pravljičnih likov, med drugim Dobrača: »Ime sem pobral po gori v Ziljski dolini, Dobrač pomeni dobri oče, so mi razložili, torej dobri oče, ki ima moč, da slabo v dobro obrača. Besedna igra, da sem povezal Lihardino dobroto in lepoto Koroške – v upanju, da bi naši najmlajši znova in znova našli navdih v ljudskem izročilu naših prednikov.«

FOTO: Tatjana Splichal

Barbara, kje si?

Talent za pisanje so pri mladem Hotenjcu odkrili v tamkajšnjem kulturnem društvu, pisal je dramske igrice za Miklavževe večere in druge priložnosti. Zgodbice so otroke in starše navduševale, Romanu pa dajale polet za ustvarjanje. Ko so začeli prenavljati podružnično cerkvico sv. Barbare na Ravniku, je o nastanku cerkve zbral sedem legend, zatem pa napisal dramo Barbara, saj bo! – besedilo so uprizorili na odru in dramo večkrat ponovili; kasneje je legendo o nastanku cerkvice prestavil še v pravljico, knjigo je naslovil Barbara, kje si? – izkupiček od predstav in knjige pa so v KTD Hotedršica namenili za obnovo cerkvice. »Blizu so mi pravljice, ker dobra zgodba navdihuje in povezuje starše z otroki, dobra zgodba z lepim sporočilom na otroke deluje blagodejno in je lahko zanje vir navdiha za vse življenje,« pravi pravljičar s tremi knjižnimi naslovi, tri knjige pa so v nastajanju.

Blizu so mi pravljice, ker dobra zgodba navdihuje in povezuje starše z otroki.

Ob kapucinih odkril ljubečega Očeta

Ob domačih in prijateljih so Romanu Trevnu v spodbudo in navdih tudi patri kapucini. Pred leti je potrkal na vrata njihovega samostana v Škofji Loki, želel je videti kapelo p. Pija in se z njim, kot pravi, »pogovoriti o svojih dvomih v njegovo svetništvo«. Odgovore je kaj kmalu dobil, pravi, z brati kapucini pa je navezal trdne prijateljske vezi: »Nagovorila me je njihova preprostost, hkrati pa se mi je ob njih razblinjala moja predstava abstraktnega Boga. Odkrival sem, da je Bog v vsem, kar delam in živim, da je Bog v meni. Odkril sem ljubečega in usmiljenega Očeta.« Od spon in verig ga je rešila misel br. Mitja, ko mu je dejal: »Lahko še toliko govorimo o ponižnosti, ampak največja ponižnost je sprejeti samega sebe.« Ta misel ga, pravi, spremlja vsak dan pri vsem, kar dela in ustvarja. Tudi med kapucini pa je že našel še nepoznan svetniški lik, ki ga želi v obliki izvirne zgodbe približati Slovencem: br. Benvenuta iz Križa.

Prebrali ste del prispevka, ki je v celoti objavljen v tedniku Družina (7/2022).