Palermo – sončno mesto, polno biserov kulturne dediščine, a tudi dom revščine in mafije. Roman Kar ni pekel je postavljen v glavno mesto Sicilije, kjer je v urejeni družini s šestimi otroki odraščal pisatelj Alessandro D'Avenia (r. 1977). Zanj je bilo Palermo mesto svetlobe. Toda nekega dne, ko so s sošolci praznovali konec šolskega leta, je ob televizijskih prizorih eksplodiranega avtomobila neki prijatelj vprašal: »Kateri film je to?« A to ni bil film – bili so posnetki atentata na sicilijanskega sodnika Borsellina, ki si je upal stopiti mafiji na rep. Kot je D‘Avenia povedal v televizijskem intervjuju za italijansko televizijo TV2000, se v tistem trenutku mladi Alessandro ni mogel več niti pretvarjati, da pekel ne obstaja, in to prav blizu njega. V revnem delu mesta Brancaccio je mafija imela v rokah usode družin: edini veljavni zakon je bil zakon Cose nostre; očete so izsiljevali za denar; kadar niso mogli plačati, so jim posilili hčerke, jih prisilili v prostitucijo; otroke so izkoriščali za krajo, kot kurirje paketov z drogo, vpletali so jih v pasje boje – nasilje je bilo na vsakem koraku.

Mladost hrepeni po ljubezni in nežnosti

D‘Avenia v romanu Kar ni pekel skozi oči sedemnajstletnega Federica (v mnogo čem mu je podoben) predstavi resnični lik duhovnika (don) Pina Puglisija (1937–1993), ki je v temni svet mafije poskušal prinesti nekaj luči. Bil je profesor na gimnaziji, ki jo je obiskoval tudi D'Avenia, in je povezoval oba svetova, temnega in svetlega. Dijake iz urejenega dela mesta je povabil, da so mu pomagali pri delu z otroki iz Brancaccia. Tam je namreč ustanovil mladinski center Oče naš, da bi otroke rešil z ulice. V romanu za animatorja povabi tudi Federica in mu s tem odpre oči, obenem pa mu postavi življenje na glavo.

Ob koncu šolskega leta se Federico namreč odpravlja v Anglijo na tečaj angleščine, ki se ga je že dolgo veselil. A že po prvem obisku v Brancacciu odkrije neko povsem novo resničnost. V njegovo srce se zasidra Lucia, ki ima dovolj poguma, da na svet gleda optimistično in si ne želi zbežati iz tega pekla. Moč za spremembe vidi namreč v tem, da bi prebivalcem Brancaccia odprli oči za prihodnost, ki bi bila prijaznejša, ustvarjalna in nežna. Otroška srca so še vedno hrepenela po ljubezni, zato so se don Pino in njegovi animatorji posvetili prav njim.

Puglisi se je v prvi vrsti trudil za spremembe na človeški in družbeni ravni, saj je bil prepričan, da bi bila duhovnost brez odgovorov na osnovne potrebe prazna. Prizadeval si je, da bi v Brancacciu odprli srednjo šolo, s katero bi preprečili, da bi mafija v svoje kremplje dobila že tako mlade otroke. Verjel je, da je v vsakem človeku ostal vsaj kotiček duše nepokvarjen, in trudil se je, da bi ga prebudil. Govoril je (podobno kot Sartre), da so pekel odnosi med ljudmi, kjer si nihče več ne upa ljubiti. »Pekel so ulice, s katerih se ne vidi zvezd, ker ni dovoljeno dvigniti pogleda. /…/ Pekel je, ko pekla več ne opazimo. /…/ Pekel obstaja in je poln. / Ni tam, ampak tukaj.«

Preseganje idealizma z realizmom

Čeprav je večina zgodbe znane že vnaprej, ker pripoveduje o duhovniku Puglisiju, čigar usoda je znana, roman pritegne z značilnim D'Avenievim načinom pripovedovanja. Avtor verjame v moč dobrote in v mlade. Duhovna moč, ki jo izraža don Pino, bralca močno nagovori. D'Avenia velja za mladinskega pisatelja, vendar je tudi v tem romanu presegel opisovanje sveta mladih, ko je svojega junaka vrgel v kruto realnost. Namesto da bi se ob spopadu z njo odrekel idealizmu, je prav v tej temi pokazal na luč, ki pa ni idealistična, pač pa realistična. Podobno kot v uspešnici Bela kot mleko, rdeča kot kri tudi tukaj razplet ni srečen v klasičnem smislu. D‘Avenia nakaže na nek višji smisel življenja, kakršno življenje pač je: polno bolečin in izgub, a tudi drobnih radosti ter zavedanja, da smo poklicani k temu, da naredimo, kar zmoremo, ne le tisto, kar moramo.

V vsakem totalitarnem režimu je največji sovražnik človek, ki govori resnico. Resnica, lepota, ljubezen zmorejo premagati zlo, prebuditi v množici upanje v spremembe in jih opogumiti k temu, da po svetu hodijo z dvignjeno glavo. Kot je na Siciliji ta duhovno neverjetno močen človek verjel v dobroto v ljudeh, kot so med komunizmom pri nas pogumni ljudje zagovarjali svobodo, nas ta roman med diktaturo relativizma in potrošništva spomni, da je biti več kot imeti in da je resnična ljubezen darovanje.

Zanimivo

- Kar ni pekel je umeščen na Sicilijo. Prvi roman Alessandra D'Avenia Bela kot mleko, rdeča kot kri se dogaja v Rimu, njegov drugi roman Stvari, ki jih nihče ne ve pa v Milanu. Na Siciliji je D'Avenia odraščal, v Rimu je študiral, v Milanu pa zdaj živi in dela kot profesor. Vsi trije romani so v slovenščini izšli pri Založbi Družina.

- Duhovnika Giuseppeja Puglisija je papež Frančišek 25. maja 2013 razglasil za blaženega. Uradno je prvi mučenec, ki ga je ubila mafija.

- Na spletnem portalu youtube si lahko pogledate igrani film o duhovniku Pinu Puglisiju z naslovom Alla luce del sole. Film ima hrvaške podnapise (U svijetlo sunca).

- O Puglisiju je D'Avenia dejal: »Spominjam se ga po njegovem nasmehu, ki ni bil narejen, pač pa je bil to nasmeh nekoga s temnimi podočnjaki, ker je premalo spal, nasmeh nekoga, ki je trpel, ker je vedel, kaj se pripravlja; pa vseeno se je smejal. S tem nam je pokazal, da njegovo veselje prihaja od znotraj, iz nekega območja, ki je nedotakljivo. Bil je nad vsakodnevnimi stvarmi, pa hkrati globoko v njih.«

- Izjemno karizmatični pisatelj Alessandro D'Avenia je leta 2012 obiskal Slovenijo, kjer je bil gost naše založbe na Slovenskem knjižnem sejmu, srečal pa se je tudi z mladimi v župniji Ljubljana – Kodeljevo.