Nedavno preminuli pisatelj Boris Pahor, ki bi 26. avgusta praznoval 109. rojstni dan, v enem najbolj znanih slovenskih romanov Nekropola  opisuje čas, ki ga je med drugo svetovno vojno preživel v taborišču Natzweiler-Struthof.

Pisatelj Boris Pahor je odšel s tega sveta prav na dan, ko je avtor risoromana Nekropola Jurij Devetak zaključeval z risanjem predzadnje strani stripovske nadgradnje njegovega romana. Vsekakor je za avtorja to poseben trenutek. Ustvarjene celote pisatelj Boris Pahor tako ni mogel videti. Kljub temu pa knjiga ni nastala brez njegove vednosti in soglasja, saj se je o ideji tudi pogovarjal z avtorjem risoromana.

Narisati tako kompleksen roman v obliki stripa prav gotovo ni enostavno opravilo. Ta težavni roman je bil namreč dolga leta pozabljen. Njegovo pravo življenje se je zares začelo šele leta 1990 s francoskim prevodom knjige, ki so ji dali naslov Romar med sencami. Šele ta mu je utrl pot v tuje jezike in danes je Pahor eden od tistih redkih slovenskih avtorjev, ki so dobro poznani tudi v tujini.

S tem pa se je začelo tudi ponovno branje romana v Sloveniji.

Totalitarizmi ne marajo razmisleka o sebi

Kot je v pogovoru za STA pred dnevi dejal avtor risoromana Jurij Devetak, je bil ustvarjalni proces "zelo naporen" a hkrati tudi "zelo, zelo velik življenjski izziv".

Ob tem je avtor izrazil svoje opažanje, da se v romanu Nekropola prepletajo kar trije različni časi. Imamo čas, ko je Pahor obiskovalec taborišča, čas, ko se spominja tistega obdobja in čas, ko je bil avtor tudi sam v taborišču.

Lahko pa bi dodali tudi čas, ko iz tega nastaja nova zgodba.

Kot je znano, noben od velikih totalitarizmov 20. stoletja ni prenesel refleksije na svoja početja, še manj pa grozodejstva. Le tako lahko razumemo zakaj so Pahorja skozi njegovo življenje preganjali vsi trije totalitarizmi. Prvi zato, ker je bil Slovenec, drugi zato, ker se mu je upiral in tretji zato, ker mu je brezkompromisno kazal ogledalo.

Risoroman iz štirih različnih časov

Zaradi ponovnega branja besedila in dolgega Pahorjevega življenja, ta je namreč roman, ki je nesporno osrednja točka njegovega ustvarjanja, preživel za več kot pet desetletij, lahko rečemo, da risoroman vključuje še četrti čas. Čas, ko mladi avtor, ki še ni dopolnil treh desetletij, ponovno osmišljuje njegove besede.

Razumljivo je, da je bilo izvirni tekst za potrebe risoromana potrebno zgostiti in skrajšati. Pri tem pa zadržati tiste najbolj globoke poudarke, da niso podvrženi pozabi.

Prav strah pred pozabo ponižanj, ki so jih povzročili totalitarizmi, veje tudi iz Pahorjevega teksta. A presenetljivo je, da tega ne zajamejo zgolj opisi grozljivih dejanj. Morda jih v tako v romanu, kot tudi v stripu še najbolj ujame navihana otroška igra mladega dekletca, ki se oprijemlje žice, ki pridržuje krematorijski dimnik: "Da, zbal sem se, da se ne bi poškodovala priča našega pogubljenja. Ko pa bi si moral zaželeti, da bi otroške roke načele stavbo zla."