Založba Beletrina je izdala roman Marjana Tomšiča Šavrinke, knjigo Zmaga Šmitka Šelest divjine in izbor iz romanov Vitomila Zupana.

Ob osemdesetletnici pisatelja Marjana Tomšiča se je med slovenske bralce v novi izdaji vrnil legendarni roman Šavrinke, ki predstavlja vrh Tomšičevega ustvarjanja.


Šavrinkam je posvečen spomenik v Hrastovljah, delo kiparja Jožeta Pohlena.

Fotografiji: Ivo Žajdela

Šavrinke so bile ženske iz Istre, ki so hodile v Trst prodajat kmečke izdelke

»Šavrinke so se začele živahno klicati in so klepetale po tri, štiri v gručici. Nekatere so prigrizovale v Trstu kupljeni kruh, tu in tam si je kakšna privoščila tudi ocvrto ribo. Toda ne dosti, kajti ribe so bile namenjene otrokom in možem,« beremo o življenju izjemnih žensk, s katerimi je avtor obudil zamolčane istrske kulture ter oživil istrsko zgodovino in jezik.

Šavrinke so bile dekleta in ženske iz slovenske Istre, ki so od konca 19. stoletja pa do druge svetovne vojne zaradi revščine in hude gospodarske krize hodile v Trst prodajat kmečke izdelke, njihov glavni vir zaslužka pa je bil prodaja jajc.

Tokratna izdaja romana je obogatena z dodatnim besedilom, v katerem je avtor opisal zgodbo nastanka romana, zgodbo Marije France, ki je bila hkrati navdih in na neki način tudi soavtorica zgodbe o Šavrinkah.

Knjigo bogati obširna spremna beseda Vesne Mikolič Vizija dobrih Šavrink.

Marjan Tomšič

Marjan Tomšič (1939, Rače) je eno osrednjih imen slovenske proze zadnjih desetletij. V njegovem opusu sta zaznavna dva temeljna tokova. V odmevnejšem se ukvarja z Istro, njenim bogatim izročilom in sodobno izkušnjo. V drugem, morda nekoliko manj znanem segmentu njegove proze, imamo opraviti s fantastično satiričnimi prijemi, ki po eni strani segajo v najgloblje predele človekove duše, po drugi pa ostro analizirajo družbeno realnost.


Zmago Šmitek: Šelest divjine

Zadnja leta svojega življenja je slovenski etnolog in antropolog Zmago Šmitek posvetil preučevanju ključnega vprašanja današnjega časa, načina sobivanja človeka z naravnim okoljem. Nastalo je obsežno delo Šelest divjine. Zeleno dno našega kozmosa, ki ga je Šmitek oddal založbi tik pred smrtjo lansko leto.

Iz pozornosti, ki jo današnja znanost posveča temu vprašanju, po avtorjevem mnenju izhajajo mnoga nova, a žal še premalo uporabljena spoznanja.

Prednjačijo predvsem biološke znanosti, ki rušijo ustaljene meje med človekom in živaljo ter med naravo in kulturo.

Kultura se tako prepogosto razume kot podaljšek biologije. Šmitek vzpostavlja temu alternativno mišljenje.

Sprašuje se, kako si je človek predmoderne dobe osmislil ali »počlovečil« naravno okolje, da je bilo z vsemi svojimi kontradiktornimi lastnostmi bivalno.

Pri tem ga je bolj kot materialni zanimal kognitivni vidik tega odnosa, problematika tradicionalne (»ljudske«) percepcije in imaginacije narave, kar spada v delovno polje etnologije in antropologije.

Knjiga je bogato slikovno opremljena, dodani sta ji dve strokovni recenziji in Šmitkova obsežna bibliografija

Zmago Šmitek

Dr. Zmago Šmitek (1949, Kropa–2018), je bil redni profesor na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani.

Dolgo se je posvečal študiju religij in mitologij Evrope in Azije. Sodil je med najvidnejše raziskovalce s področja primerjalne religiologije in antropologije, njegova dela in članki pa so naleteli na navdušen sprejem doma in na tujem.


Izbor iz literarnih del Vitomila Zupana

Vitomil Zupan (1914–1987, Ljubljana) je bil pomemben slovenski pisatelj, pesnik, dramatik in esejist. V njegovem širokem in raznovrstnem romanesknem opusu izstopajo dela z avtobiografsko noto: Menuet za kitaro, Levitan, Igra s hudičevim repom in Komedija človeškega tkiva. Za svoje delo je prejel Župančičevo in Prešernovo nagrado.

Obraz sežganega Vitomila Zupana je knjiga (946 strani), ki v prerezu izjemnih dogodkov Zupanovih avtobiografskih literarnih del rekonstruira tok avtorjevega življenja.

Namenjena je bralcem, ki šele vstopajo v svet Zupanove proze, kot tudi vsem tistim, ki so z njegovim literarnim ustvarjanjem že dobro seznanjeni, saj iz posameznih odlomkov njegove literature izrisuje svojevrsten dramaturški lok. Izbor odlomkov, pretežno iz del Levitan, Menuet za kitaro in Komedija človeškega tkiva, ter obsežno spremno študijo je pripravil Aleksander Zorn.