Kako se spominjate slovesa od škofijcev leta 2018?

Zame je bil to zelo čustven dogodek. Vendarle sem bil skoraj 17 let v Šentvidu. Delo tam je bilo tudi celotno moje življenje. V šoli sem imel vse – prijatelje, prosti čas, službo, duhovniško poslanstvo; vse se je združevalo v enem okolju. Težko je bilo zapustiti nekaj, za kar sem živel kar dolgo obdobje svojega življenja, po drugi strani pa sem vedel, da je tako prav. Z veliko hvaležnostjo in mirom gledam nazaj.

Slovo je bilo zelo lepo, doživljal sem ga zelo osebno. Bilo je ogromno osebnih izrazov obojestranske hvaležnosti. Ena od stvari, ki spadajo k slovesu, so tudi darila. Od različnih enot zavoda sem dobil različna darila, večinoma so bili to spomini ali želje. Od dijakov pa sem dobil domačo nalogo. :)

Ob listanju knjižice. FOTO: Patricija Gril

Prejeli ste knjižico Roman, kam greš? Katere vse izzive so dijaki postavili pred vas?

Treba je bilo iti v hribe – kar zame ni tako velik izziv. Vsak razred je izbral en hrib, opisal pot in mi dal spodbudo za vzpon. Nasploh precej hodim v hribe, ampak je bila kakšna polovica ciljev takih, kjer še nisem bil. Nad knjižico sem bil navdušen!

Ko sem zaključil v Šentvidu, sem vse stvari, vključno z darili, pospravil v škatlo. Potem sem šel za štiri mesece na študijski dopust na Irsko. Ko sem prišel nazaj, so me čakali novi izzivi, tako da sem knjižico izzivov nekam založil. Šele sredi epidemije, ko sem pospravljal stanovanje kot večina ljudi takrat (nasmeh), sem knjižico spet odkril. Rekel sem si: zdaj imam čas in lahko delam domačo nalogo, grem opravljat te izzive.

So bili izzivi samo fizični?

Napisani so bili v glavnem hribovski cilji, nekateri z »razširitvami«. Npr. (prebere) »Na vrhu vas pričakujejo tudi gorske rožice, ki jih lahko uporabite za odlične čaje.« Se pravi, včasih je bila dodana še kakšna drugačna naloga ali duhovna misel. Vsak razred je naredil po svoje.

Iz knjižice Roman, kam greš? FOTO: Patricija Gril

Sploh na začetku, ko so bili spomini še bolj sveži, ob izzivih razmišljal o razredih. Maturante sem seveda poznal, ker sem jih učil, med mlajšimi pa sem se srečeval predvsem s tistimi, ki so bili v dijaškem domu. V knjižici sem večkrat pogledal, kdo so ti dijaki (ob vsakem opisu poti je bila fotografija razreda, op. a.), malo pomislil nanje, tudi kaj zmolil, se spomnil na to, da so me oni nekam poslali in jih jaz lahko nosim s seboj.

Kako ste se lotevali ciljev? Vidim, da niste šli po vrsti in da so vas spremljali različni sopotniki ...

Bilo je čisto spontano. Zjutraj, ko sem šel na pot, še nisem vedel, kam grem. Malo sem pogledal, kje je dobro vreme. Zgodilo se je tudi, da sem se namenil v Julijske Alpe, ampak sem potem, ko so jih zagrnili oblaki, šel proti Primorski ali Štajerski – odvisno, kje je bilo boljše vreme.

Malo je bilo odvisno tudi od družbe, ki sem jo imel s seboj. Recimo, na Stol smo šli po plezalni poti z avstrijske strani in tja sem šel s prijatelji, s katerimi hodimo na ferate. So bili pa tudi cilji, kot sta Nanos in Kompotelo, kamor sem povabil ljudi, s katerimi sem želel kaj predebatirati. Ker pot v hribe je tudi priložnost za to, da se z nekom pogovarjaš, da malo pogledaš, kaj se ti dogaja. Bili so zelo različni spremljevalci: od duhovnikov do profesorjev na ŠKG ali fakulteti, od prijateljev do bivših škofijcev. Nekajkrat sem šel tudi sam. Odlična družba na Toscu so bile ovce. :)

V družbi ovac na Toscu. FOTO: Osebni arhiv

Katera »etapa« se vam je najbolj vtisnila v spomin?

Trenutno mi najbolj ostaja zadnja tura, predvsem zaradi simbolnega pomena: kako ti en cilj, ki ga dosežeš, odpira druge cilje naprej. In če si odprt, dobiš precej več, kot si si zamislil na začetku.

Z dvema kolegoma s ŠKG smo šli najprej na Luknjo, prelaz, ki je bil prvotni cilj. Hitro smo prišli gor in rekli: v redu, gremo še na Bovški Gamsovec. Ker je bil lep dan, smo šli še na bližnji hrib Križ. To se mi v hribih zdi najlepše: ko hodiš in se ti začnejo odpirati čisto nova obzorja. Greš naprej in vidiš spet nov pogled, novo dolino, nove hribe. Tako se mi zdi, da je tudi v življenju. Če si odprt za življenje in nove izzive, se ne boš prehitro ustavil pri nečem, ampak te bo en cilj usmeril k naslednjemu.

Na sneženem Grintovcu. FOTO: Osebni arhiv

Druga stvar je bil Grintovec. To je bilo pa presenečenje: avgusta je bil zgoraj sneg. Niti pomislil nisem na to, s seboj nisem vzel rokavic in zelo me je zeblo v roke. Po drugi strani je bilo pa izredno lepo. Popoln mir. Nikogar ni bilo, sam sem bil na mogočni gori, padal je sneg … Kdo bi rekel, da sem zmešan, ampak meni je bilo nebeško lepo.

Zadnji izziv ste opravili jeseni. So vam gore sicer blizu v vseh letnih časih?

Ja, v vseh letnih časih, je pa verjetno res, da so mi jeseni najlepše. Bolj mirno je, manj je ljudi in jesenske barve so čudovite. Jesen je v gorah res čudovita. Drugače pa grem v gore v vseh letnih časih. Zame je to življenjskega pomena, približno tako pomembno kot hrana, spanje in molitev.

Zdrav duh v zdravem telesu torej ...

Predvsem bi rekel, da je to pogojeno z mojimi geni. Doma sem z dolenjskih hribov, peš sem hodil v šolo in cerkev, vsak dan gor in dol. Najbolj se psihično in fizično sprostim, ko grem v hrib. Poskusil sem tudi teči in telovaditi na druge načine, ampak ob tem ne doživim tega zadovoljstva, ki ga doživim, če grem v hrib. To me res sprošča. Ko sem utrujen, grem gor, v hrib, vzponi so mi vedno ljubši kot spusti. Ob vzponu se notranje umirim. Enakomerna hoja me pravzaprav najbolj pomirja.

Triglavska jezera v soncu. FOTO: Osebni arhiv

Če se ozreva še v prihodnost – kako boste zdaj izbirali hribovske in gorske cilje?

Brez težav, že vmes se nisem omejil samo na te cilje. Recimo, zdajle sem bil z bogoslovci na Prisojniku in Mali Mojstrovki. Vesel sem, da jih je nekaj, ki jim je to blizu. In kaj bo naslednji vrh? Pojma nimam. Kar se bo pokazalo. Zelo so mi blizu polhograjski hribi, tja grem največkrat popoldne ali zvečer – na Grmado ali Lovrenca. Blizu Ljubljane je Krim, tudi Nanos ni tako daleč …