»Oglasil se je zvon, štiri popoldan je, sobotni delopust. V mestu so začasno utihnili vzkliki, žvižgi, glas množice. Še eno protestno zbiranje je mimo. Prihajata sicer še večer in sobotna noč, glasno govorjenje, razbijanje, včasih petje ob rojstnem dnevu. Blizu je lokal, ki ima odprto do zgodnjih ur. V celem tednu je najbolj mirna in najlepša noč z nedelje na ponedeljek.«

Tako avtorica bralca vpelje v svet redovnice, ki živi v samostanu sredi mesta. Je branje, ki je primerno za sprostitev po napornem delavniku. Pripoved o dogodkih se naravno prepleta z duhovnostjo, ki mimogrede obuja spomin na Boga sredi vsakdanjika, je zapisano v predstavitvi knjige.

Podlaga za opis redovnice Teje je izkušnja avtorice, pomešana z življenjem in izkušnjami drugih, pravi s. Marjeta Pija Cevc. FOTO: osebni arhiv

Več o vsebini in sporočilnosti romana Iz ž(Ž)ivljenja urbane redovnice v pogovoru z avtorico Marjeto Pijo Cevc.

Kaj Vas je nagovorilo, da ste se lotili pisanja duhovno-pustolovskega romana?

V prvem letu epidemije sem na počitnicah v dnevu ali dveh napisala krajši življenjepis kot zgodbo, kjer sem poskušala ubesediti, kako prepoznavam sadove krsta. Besedilo je skoraj v enem kosu padlo iz mene na papir. Ko sem ga dala v branje sestram, domačim in prijateljem, sem dobila kak odmev: "Še kaj napiši."

Lansko leto sem zaznala v sebi več krat hrepenenje in željo po pisanju. Po razločevanju sem prosila, da mi skupnost to poslanstvo podeli. Jeseni, ko je bilo zaradi epidemije manj nujnega in stresnega dela, notranje pa je ta čas sovpadal z obdobjem puščave in prečiščevanja, sem sledila vzgibom in si življenje uredila tako, da sem sobote popoldan posvetila pisanju, nedelje popoldan pa hoji okoli Ljubljane. Urnik je deloval!

Ko sem enkrat začela, se je pisanje kar odvijalo. Ko sem mislila, da sem končala, se je dvakrat še nadaljevalo, tako je nastala mini trilogija.

Osrednji lik romana je redovnica Teja. Kako jo spoznavamo skozi vsebino?

Redovnica Teja je tipska redovnica, kot npr. skavt Peter pri Franu Milčinskem. Vsak od skavtov se lahko v čem prepozna v njem in nobenega skavta ni prav takega, kot je skavt Peter. Podobno je pri redovnici Teji. Teja ima razne prigode, v katerih spremljamo njeno delo, pa tudi notranje doživljanje, dileme in izzive. Skozi vse to razberemo njen odnos do sveta, do ljudi in do Boga. Zaradi prepletanja vsakdana z duhovnim življenjem, ki gre skozi njeno srce, se zdi, da Tejo skozi pripoved življenja spoznavamo prav od blizu.

Teja ima razne prigode, v katerih spremljamo njeno delo, pa tudi notranje doživljanje, dileme in izzive. Skozi vse to razberemo njen odnos do sveta, do ljudi in do Boga.

»Teja je redovnica srednjih let, po spletu življenjskih okoliščin je v zadnjih letih vstopila v poslovne vode. Tisti dan, ko se je redovno vodstvo odločilo, da bo na podlagi posvetovanja s sestrami in po tehtanju širših potreb izbralo za direktorico njo ...« beremo v uvodu romana. Je Teja resnična oseba, je tudi ona športna navdušenka, ki rada twitta? Kakšne vzporednice lahko potegnemo z vašim osebnim življenjem?

Za to knjigo lahko rečemo, da je vse, kar je napisano res in obenem da vse, kar piše, ni res. Podlaga za opis je seveda izkušnja avtorice, vendar je pomešana z življenjem in izkušnjami drugih, tako da je v knjigi nastala nova stvarnost.

Pripoved o dogodkih se naravno prepleta z duhovnostjo, ki mimogrede obuja spomin na Boga sredi vsakdanjika. FOTO: Klara Pogačar

Bo bralec skozi vsebino spoznaval tudi resnični vsakdan življenja redovnice?

Mislim, da ja. Je pa res, da nas je redovnic mnogo in oblik redovnih vsakdanov prav tako. Če odmislimo konkretne oblike (delovno mesto, šport ipd.), oz. jo nadomestimo z drugo obliko dejavnosti, v dnu najdemo veliko podobnost – naša življenja, srca so izročena Bogu kot odgovor na Ljubezen, ki smo jo srečali in od tam naprej si prizadevamo ohraniti živ spomin na Božjo navzočnost in odprto srce Zanj in za druge. Iz tega nastane na stotine redovniških zgodb, vsaka po meri poklicanega.

Na začetku pisanja sem si želela, da bi nastalo besedilo, po katerem bi lahko bralec izkusil, da 'deluje', da ga poveže z Bogom.

Pred leti ste pisali blog Hrana za življenje, dejavni ste na družbenih omrežjih, ljudi nagovarjate predvsem preko Twitterja. Je duhovno-pustolovski roman nov korak na vaši poti oznanjanja Jezusa?

Bomo videli, ko bomo gledali z nekaj časovnega odmika nazaj! Sem se pa spomnila še na tole. V svojem življenju sem opazila, da sem včasih preutrujena, da bi lahko vzela v roke zahtevnejše duhovno branje. "Gotovo nisem edina", sem si rekla in si zaželela, da bi nastalo nekaj, kar bi bilo dovolj privlačno, berljivo za odklop po službi, obenem pa napojeno z duhovnim, da bi obujalo spomin na Boga. Verjetno je to sad izkušnje izpred let. V dvorani Hiše kruha je umetnica ravno delala stensko poslikavo pomnožitve kruha. Ko sem se neki večer vrnila s seje provincialnega sveta, ki je bila zahtevna, sem bila kar potrta. Šla sem v dvorano gledat, kaj je tisti dan nastalo. Zrla sem novo podobo Kristusa in kar naenkrat notranje doživela mir. Umetnici sem rekla: "Deluje!", jo potrdila, da je nastajala sveta podoba. Tako sem si na začetku pisanja želela, da bi nastalo besedilo, po katerem bi lahko bralec izkusil, da 'deluje', da ga poveže z Bogom. To je sicer dar, a Gospod je bogat v svojih milostih. Mogoče mu z branjem lahko damo eno od priložnosti, da nam pride naproti.