Sveti Roman, opat, goduje 28. februarja

S precejšnjo gotovostjo lahko trdimo, da se je sveti Roman rodil v Burgundiji okoli leta 390 v premožni, a preprosti in bogoljubni družini. Starši so njemu, bratu Lupicinu in njuni sestri že v mladosti vcepili iskreno in prisrčno ljubezen do Boga. Romana svetna izobrazba ni pretirano mikala, se je pa zato toliko bolj posvečal delom ljubezni do bližnjega, molitvi in duhovnemu branju. Odpovedal se je ženitvi in sklenil, da bo živel samo za Boga in iskal pot popolnosti v odmaknjenosti od sveta, v samotarskem načinu življenja. Ob prebiranju življenjepisov velikih vzhodnih puščavnikov in knjige redovnih pravil opata Janeza Kasijana si je izdelal načrt za samostojno samotarsko naselitev. Izbral si je samotno dolino v pogorju Jura, ograjeno z visokim skalovjem in zaraščeno z gozdom. Tu si je na jasi pod smokvinim drevesom, kjer je izviral studenček, napravil skromno zavetišče. Dan si je razdelil na čas za molitev, branje in ročno delo. Kmalu se mu je pridružil še brat Lupicin, sčasoma pa še drugi, ki so ju želeli posnemati. Postopoma so v dolini Condat nastali kar trije samostani: enega je vodil Roman, drugega Lupicin, tretjega, ženskega, pa njuna sestra. Roman se ni imel za vrednega prejeti mašniško posvečenje; a ga je škof Hilarij iz Arelata pregovoril. Umrl je 28. februarja leta 463 ali 464. Približno sto let pozneje so v Galijo prišli benediktinski menihi, pod okrilje katerih so prešli Romanovi samostani.

Hudobni duh je Romana in Lupicina na začetku njune meniške poti neprenehoma preizkušal. Bilo je tako hudo, da sta že sklenila poiskati drug kraj za prebivanje. Na poti tja sta prenočila pri ubogi vdovi. Ko je ta slišala, kakšne preizkušnje sta prestajala in kakšen je njun namen, se je silno začudila, kako da se tako pobožni duhovni možje bojé zalezovanja hudobnega duha. »Narobe sta storila, da sta zapustila svoje prebivališče. Srčno bi se morala bojevati in bolj zaupati v Boga, ki vaju gotovo ne bi zapustil.« Brata sta si te besede vzela k srcu in bilo ju je sram njune plašnosti. Takoj zjutraj sta se vrnila nazaj in se bolj pogumno spopadla s skušnjavami.

Lupicin je bil po značaju popolnoma drugačen kot Roman: zelo strog in zahteven do sebe in drugih. Roman pa je bil do drugih veliko bolj blag in prizanesljiv, zlasti do grešnikov. Ko mu je tako nekoč eden izmed zagovornikov Lupicinove strogosti očital, da se bo samostan kmalu spremenil v drhal grešnikov in naj zato neprimerne kandidate odslovi, ga je Roman takole zavrnil: »Ljubi brat, samo Bog je tisti, ki lahko vidi v človeško srce; veliko njih je začelo z veliko gorečnostjo, pa so končali z žalostno mlačnostjo; nasprotno pa so bili nekateri leni in nemarni, a so postajali vedno bolj goreči in so dosegli veliko stopnjo popolnosti. Poleg tega: za koga neki je prišel Sin človekov, če ne ravno za grešnike, takšne kakršni smo mi vsi?«