To je svojevrstna ordinacija za prav posebne paciente: dragocena umetniška dela iz različnih zgodovinskih obdobij. V škatli za vrati nas pozdravita nedavno obnovljena Marija in Jezušček, ki sta del oltarja iz starološke kapele, na mizi pa skalpel čaka na več sto let starega Kristusa ter cel kup fragmentov pozlačenega oltarja. Recept za pomoč pri njihovem kljubovanju zobu časa pozna Luka Bogovčič, direktor ateljeja.

Oče in sinova

Luka Bogovčič se z restavratorstvom ukvarja že dobrih trideset let. V 90. letih prejšnjega stoletja je začel pomagati svojemu očetu Ivanu Bogovčiču, ki je bil takrat zaposlen na Restavratorskem centru v Ljubljani kot vodja za stensko slikarstvo. Izkušeni restavrator, ki je kasneje postal tudi profesor restavratorstva na Akademiji za likovno umetnost, je za svoja dela prejel več nagrad, lani tudi že drugo nagrado za življenjsko delo. Sina Luko pa je vpeljal v čudoviti svet ohranjanja starih umetnin. Kmalu se jima je pridružil še brat Jure in leta 2006 so na Lukovo pobudo stopili na samostojno podjetniško pot. Ustanovili so Restavratorski atelje Bogovčič, s krajšim imenom Triptih.

Obnovili so že številne oltarje, slike in freske po vsej Sloveniji, med drugim v cerkvi Marijinega vnebovzetja na Blejskem otoku.

Nadaljevali so očetovo delo: restavriranje sakralne umetnosti; največ za cerkvene naročnike, zaradi visokih kriterijev in strokovnosti pa se nanje obračajo tudi zasebni naročniki, muzeji in občine. Obnovili so že številne oltarje, slike in freske po vsej Sloveniji (med drugim v cerkvi Marijinega vnebovzetja na Blejskem otoku, v cerkvi sv. Janeza Krstnika v Bohinju, freske v stari cerkvi Marijinega vnebovzetja v Turnišču, mozaike starokrščanske emonske bazilike v Ljubljani ter številne freske, slike in oltarje po republikah bivše Jugoslavije in v Italiji), lani so restavrirali čudovito baročno fasado v Višnji Gori, v zadnjih letih delajo tudi na Hrvaškem.

"Delam pikico po pikico, črtico po črtico, s čopiči, ki imajo le par milimetrov dlak, da se poseg čim manj vidi," pravi Luka Bogovčič. Na fotografiji njegova partnerka Tanja. FOTO: Jana Jocif

»Oče je bil že dolgo v tem poslu in njegovo dobro ime nam je gotovo pomagalo odpreti marsikatera vrata,« razlaga Luka. »Seveda pa priimek ni nobena garancija. Sam sem se moral dokazati s svojim delom.« Na začetku ga je oče tudi skrbno nadzoroval: »Skoraj ni bilo dneva, da se ne bi oglasil v ateljeju in preveril, kaj počnem.« Potem pa je videl, da podjetje vodi v pravo smer. »Pomaga mi še vedno. Letos bo star 80 let, pa je še vedno zelo aktiven. Z mamo, ki je mu je bila s svojo požrtvovalnostjo v veliko pomoč pri karieri, zdaj veliko časa preživita na Dolenjskem, kjer imata malo trte in vrta. Prav o vsakem projektu se pogovorim z njim, preprosto zato, ker me zanima njegovo mnenje. Fino se je pogovoriti z nekom, ki toliko več ve.«

Starost kipa je njegova kvaliteta

Za začetek razblinimo pogosto zablodo: restavratorji iz starih stvari ne delajo novih. Pravzaprav so najbolj srečni, če so po posegu še vedno videti stare. »To je pogosto predmet vroče debate med naročnikom in nami,« pove Luka Bogovčič. »Mnogi naročniki bi radi, da je kip lepo na novo prebarvan, da se zlato sveti. Radi bi, da se že na daleč vidi, da je prenovljen. Moj namen pa je ravno nasproten: prenova in posegi naj se vidijo čim manj! Starost kipa in patina mu dajeta kvaliteto in vrednost.«

Mnogi naročniki bi radi, da je kip lepo na novo prebarvan, da se zlato sveti. Radi bi, da se že na daleč vidi, da je prenovljen. Moj namen pa je ravno nasproten: prenova in posegi naj se vidijo čim manj!

Pojasni, da je njegova primarna naloga, da odstrani nečistoče, tujke in morebitne neustrezne sekundarne nanose barv, utrdi osnovo (les, platno ...), potem pa s čim manj posegi doseže prvotni, originalni videz. »Delam pikico po pikico, črtico po črtico, s čopiči, ki imajo le par milimetrov dlak, da se poseg čim manj vidi. Samo tam, kjer so poškodbe. Na delu, ki ga obdelujem, celo »dorišem« zastarel videz, npr. drobne pikice zažrte umazanije, kakršne so vidne na preostalem delu kipa, da je vse skupaj bolj enotno,« razlaga filozofijo svojega dela Luka.

Restavrator Luka Bogovčič z avtorico prispevka Katarino Ropret in fotografinjo Jano Jocif. FOTO: Katarina Ropret

Integriteta pri njegovem delu se mu zdi bistvena: »Moj oče je vedno govoril, da se zjutraj rad zbudi mirne vesti. Kot najstniku se mi je to zdelo malo smešno, z leti pa ga vedno bolj razumem. Ko daš iz rok svoje delo, moraš čutiti, da si delo opravil dobro. Ne, da si tu in tam malo pofušal.«

Prebrali ste del članka, ki je bil v celoti objavljen v reviji Praznična, pomlad 2023. Revijo lahko prelistate TUKAJ. Sledite Praznični tudi na Facebooku in Instagramu.