Vendar imamo tudi živali, ki so se odlično prilagodile na sobivanje z nami. Eden takih je severnoameriški rakun. Čeprav so ga zaradi krzna množično lovili, veliko njegovega prvotnega življenjskega okolja pa je uničenega, ni ogrožen. Razširil se je tudi po Evropi, na Japonskem in ob Kavkazu.

Podoba rakuna je vsem dobro znana. Mali medved na kratkih nogah s sivkastim kožuhom, temnejšimi kolobarji na repu in z gosto zimsko podlanko je dolg od 50 do 70 centimetrov in težek od pet do dvanajst kilogramov. Njegov videz in obnašanje nas spominjata na roparja: večinoma je dejaven ponoči, okrog oči ima črno obrazno masko, s spretnimi sprednjimi tačkami lahko odpira zapahe in posode. Še bolj prepoznaven je postal sredi prejšnjega stoletja ob predvajanju filmov o vojaku in lovcu Davyju Crockettu, ki je nosil kapo iz rakunjega kožuha.

Rakunov videz in obnašanje nas spominjata na roparja.

Meščan z divjim poreklom

Rakun je razširjen od južne Kanade do Paname. Izogiba se le puščavam in najvišjim gorskim vrhovom. Njegov prvotni življenjski prostor je bila gozdnata pokrajina z jezeri in rekami. Tam se je hranil z raki, ribami, dvoživkami, žuželkami, pticami in njihovimi jajci ter sadjem, oreščki in semeni. Ob nastanku velikih mest je zaradi izredne prilagodljivosti v njih našel dovolj hrane in primernih skrivališč. 

Sedaj živi v urbanem okolju od 50 do 150 osebkov na kvadratni kilometer, v neokrnjeni naravi pa le od 0,5 do 20. V mestih in na podeželju je marsikje postal prava nadloga, zato ga je prepovedano hraniti. Uniči lahko nasade koruze in vrtičke, poškoduje domače živali in hišne ljubljenčke ter jim krade hrano. Ponoči prevrača smetnjake, vdira na podstrešja in stika po vrtovih. Pri stiku z rakuni je treba biti previden, saj imajo pogosto parazite, hkrati pa so najpogostejši prenašalci stekline in pasje kuge.

Iznajdljivost in spretnost

Poskusi, da bi rakune udomačili, se niso posrečili. Mladiči uživajo v človekovi družbi, pozneje pa postanejo agresivni, saj za gibanje potrebujejo veliko prostora. So zelo inteligentni, lahko jih naučimo plesati in ploskati. Učijo se na podlagi preteklih izkušenj, so iznajdljivi in vztrajni. 

Poskusi, da bi rakune udomačili, se niso posrečili.

Njihove sprednje tačke s petimi prsti so po gibljivosti in uporabnosti podobne človeškim rokam. Na njih imajo čutila, s katerimi natančno pregledajo hrano. Občutljivost čutnic se še poveča, če so mokre, zato pri rakunih v ujetništvu opažajo, da hrano namakajo v vodi. Sprva so mislili, da so tako čisti, da jo pred zaužitjem operejo. Od tod izvira tudi nemško ime za rakuna – Waschbär.

V objemu noči

Rakunova čutila so prilagojena na nočno življenje. Črna obrazna maska vpija svetlobo, s čimer zmanjša bleščanje in izboljša nočno gledanje. Na daleč slabo vidi, vendar odlično voha, zato se brez težav giblje v temi in sporazumeva z drugimi osebki. Svoje območje označi z urinom, iztrebki in izločki zadnjičnih žlez. Samci in samice se družijo samo nekaj dni v času parjenja med februarjem in junijem. Po 65-dnevni brejosti se skoti do šest mladičev. Vso skrb zanje prevzame samica, ki ostane z njimi do pozne jeseni, s potomkami celo do pomladi. Rakuni se oglašajo z različnimi glasovi: sikajo, predejo in renčijo, mladiči pa cvilijo. V naravi v povprečju dočakajo od dve do tri leta, v ujetništvu živijo do dvajset let.

Od krzna do hišnega ljubljenčka

Rakuni so v Evropi od leta 2016 na seznamu invazivnih vrst. Tam, kjer so se preveč namnožili, ogrožajo ptice, ki gnezdijo na tleh, in druge avtohtone živalske vrste. Prve rakune so v osrednji Nemčiji spustili v divjino v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Ob koncu druge svetovne vojne jih je nekaj ušlo s farm v vzhodni Nemčiji, kjer so jih gojili zaradi krzna. Ker niso imeli naravnih sovražnikov, so se hitro namnožili. Strokovnjaki ocenjujejo, da jih je danes samo v Nemčiji več kot milijon in pol, razširili pa so se tudi v sosednje države. 

Ko so leta 1977 na Japonskem predvajali risanko, v kateri je nastopal rakun, so ga mnogi želeli imeti za hišnega ljubljenčka.

Med letoma 1936 in 1958 so rakune zaradi krzna večkrat naselili na območju Kavkaza v bivši Sovjetski zvezi. Z drugačnim namenom pa so prvi primerki rakunov prišli na Japonsko. Ko so leta 1977 predvajali risanko, v kateri je nastopal rakun, so ga mnogi želeli imeti za hišnega ljubljenčka. V naslednjih treh desetletjih so pobegli ali zavrženi rakuni preplavili celotno Japonsko, kjer naredijo veliko škode na kmetijskih površinah.

Članek je bil objavljen v reviji Radovednež (5/2024).