Tam se je prvi pojavil Viljem Lamberg(er), ki je leta 1330 razpolagal s posestjo v Podhomu. Kot del klientele ortenburškega grofa je v nadaljnjih dveh desetletjih postopoma širil svojo posest. Po njegovi smrti je iniciativo prevzel njegov istoimenski nečak, ki je s strateškimi nakupi in dednimi pogodbami postal najpomembnejši posvetni plemič v Blejskem kotu. Na gradu Waldenberg, ki je bil središče ortenburške posesti, je opravljal službo gradiščana, hkrati pa je bil vazal tudi celjskemu grofu, oglejskemu patriarhu in Habsburžanom. 

Poročen je bil z Dimuto iz Podvina, po kateri so njuni potomci v svoj grb inkorporirali črnega braka – lovskega psa.

Poročen je bil z Dimuto iz Podvina, po kateri so njuni potomci v svoj grb inkorporirali črnega braka – lovskega psa. Svojo posest je Lamberg širil proti Radovljici in Tržiču, za sinove je pridobil posest na Notranjskem in celo del gradu Snežnik, smrt tasta Tomaža pa mu je prinesla nekaj kmetij na Koroškem. Širitev dolenjske posesti je preprečila njegova lastna smrt. Preživelo ga je pet sinov; trije od teh, Jurij, Baltazar in Jakob, so dočakali smrt matere in si leta 1410 razdelili dediščino.

Delitev rodbine

Jurij je podedoval matično posest na Gorenjskem, ki jo je v drugem desetletju 15. stoletja konsolidiral z nakupom gradu Gutenberg. Njegov istoimenski sin je leta 1469 kupil grad Kamen, kjer se je formirala kamenska linija. Njegovi sorodniki so na gradovih Poppendorf na današnjem avstrijskem Štajerskem in Boštanj ob Savi ustanovili lastni liniji, druga je imela dalj časa v posesti tudi grad Čretež. 

Kamenska linija je baronski stan dosegla leta 1557, grofovskega pa leta 1667, skupaj z večino ostalih linij. Na Kranjskem je ostala do začetka 19. stoletja, ko se je zaradi delitve posesti in politične nestabilnosti preselila na Moravsko. Njen najbolj vidni predstavnik je bil Jakob baron Lamberg, ki je leta 1531 sezidal dvorec Klanec, na katerega je kasneje prenesel ime porušenega Gutenberga. Nadaljeval je obnove na Kamnu in gradnjo gradu Boštanj, ki ga je dokončal leta 1558.

Kamenska linija je baronski stan dosegla leta 1557, grofovskega pa leta 1667, skupaj z večino ostalih linij.

Baltazar, ki je verjetno podedoval grad Snežnik, je gravitiral proti nekdanji Srednji Kranjski, kjer se je ponujala posest izumrlih Ortenburžanov. Tam sta se ustalila njegova sinova: Andrej je okoli leta 1470 zgradil grad Breg pri Ribnici, Jurij pa je pridobil v zastavo grad Ortnek in ustanovil ortneško linijo, ki je v 16. stoletju presegla meje Kranjske in se premaknila v druge avstrijske dežele. 

Jurijevi sinovi so si na dvoru zagotovili prestižne službe, ki so jim leta 1544 prinesle baronsko poplemenitenje. Zaradi velikega uspeha in števila članov se je linija razdelila na več podlinij; najbolj prestižna je že leta 1641 dosegla grofovski stan, leta 1707 pa je bila sprejeta med državne kneze. Do danes se je izmed vseh lamberških linij ohranila le ena izmed ortneških podlinij.

Jakob se je premaknil na vzhod Gorenjske, kjer je od celjskega grofa prejel v fevd dvor v Črnelem. Njegov sin Žiga je leta 1449 tam sezidal grad in ustanovil črnelsko linijo, ki je bila leta 1597 povzdignjena v baronski stan, leta 1667 pa med državne grofe. Kmalu zatem je v moški liniji izumrla.

Kmalu zatem je črnelska linija v moški liniji izumrla.  

Kot graditelji so se izkazali Žigovi vnuki: Andrej naj bi okoli leta 1530 sezidal grad Jablje; Janez je začel gradnjo gradu Brdo pri Lukovici, ki jo je leta 1552 dokončal njegov sin Andrej; Jurij pa je leta 1550 na novo pozidal dvorec Zaprice. Z dedovanjem je linija pridobila tudi mengeško gospostvo.

Članek si lahko v celoti preberete v 40. številki magazina SLO.