Pisatelj in pesnik mag. Ivan Sivec bo 23. maja praznoval 75. rojstni dan. Življenjski jubilej, ob katerem se je ozrl v preteklost svojega rodu, rodovine. Širše, Slovencev in slovenstva od Karantanije do samostojne Slovenije, kot je zapisal v podnaslovu knjige Naplavina davnega spomina. 

Naslovnica knjige. FOTO: Jožef Pavlič

Knjiga je izšla v letošnjem letu pri založbi ICO d. o. o. v zbirki Biografski romani, Slovenska zgodovina št. 26, spremno besedo sta napisala raziskovalni zgodovinar dr. Rajmund Lamprecht in dr. medicine Jožef Magdič.

Hrbtna stran knjige. FOTO: Jožef Pavlič

Avtor je dodal »zgodovinska dejstva« (letnice pomembnih dogodkov svojega rodu in za Slovenijo) od nastanka vojvodine Karantanije okrog leta 700 do 23. decembra 1991 sprejete Ustave Republike Slovenije. Številno uporabljeno literaturo, iz katere je črpal snov za svoje pisanje, pojasnilo, zakaj se je lotil pisanje še te knjige poleg že 186-ih.

Dr. Rajmund Lampreht je napisal močno skrajšano in delno prirejeno inačico Družinske kronike rodbine Sivec od leta 1580 (o Lamprehtu je v knjigi poseben zapis).

Knjiga prinaša tudi bibliografijo doslej natisnjenih Sivčevih del, njegove na vsebino nanašajoče fotografije in dokumente ter predstavitev pisatelja.

Prvi zapis o prvem doslej znanem začetniku Sivčeve rodovine v Mostah pri Komendi. FOTO: Jožef Pavlič

Ivan Sivec pove, da je »ta knjiga morala nastati« in da je »načrt zanjo pestoval v sebi že več kot deset let«. Nevropsihiatru dr. Jožefu Magdiču je zaupal, da ga »mnoge zgodbe iz preteklosti preganjajo tako rekoč vsak dan«. Toliko časa, dokler jih ne zapiše. Povedal mu je tudi, da je »večkrat kakšno zgodovinsko zgodbo sanjal tako nazorno, kot bi se mi pred očmi odvijala kot film«. Dejal mu je, da se »v vsako zgodovinsko osebnost zlahka vživim in se z njo počutim, kot da bi bila del mene«. Nekateri mu niso verjeli, dr. Magdič mu je.

Pisatelj Sivec trdi: »Sam sebi ne morem lagati, sam sebe ne morem prepričevati v druga spoznanja, sam sebi moram verjeti. Vse, kar je potrebno, je treba samo prisluhniti svoji notranjosti, svojim arhetipskim sledem v možganih, svojim globinam duše.«

Dr. Magdič je pri pisatelju Sivcu ugotovil: »Pisatelj Ivan Sivec je neuničljiv arhetipski literat. /…/ Literatura, ki je arhetipsko-globinska, je trajna. V to skupino umetnikov besede uvrščam tudi izjemnega pisatelja Ivana Sivca, ki črpa svoje ustvaritve iz arhetipske preteklosti./…/Ivan Sivec posega v lastne arhetipske globine./…/Bogu hvala za Ivana Sivca! Slovenci smo že od konca prve svetovne vojne prikrajšani za poznavanje naše zgodovine vse od Karantanije do slovenske osamosvojitve. To je vakuum, ki se sedaj izpopolnjuje ne le s pisanjem naše zgodovinske preteklosti. To je nujno za ohranitev Slovenije. Prispevek slovenskega pisatelja Ivana Sivca je tukaj zelo globok, širok in vreden vse pohvale. Sivčeva dela so zdravitelj zgodovinsko izropane slovenske duše.«

Ivan Sivec priznava: »Pri obuditvi spominov iz preteklosti mi je največ pomagal sin Iztok, ki je prav tako navdušen nad raziskovanjem in zapisovanjem naše skupne rodbinske zgodovine. Razumem, da je navdušen še toliko bolj, ker gre tudi za njegov, Sivčev rod.«

Iz knjige o rodu Ivana Sivca. FOTO: Jožef Pavlič

Pisatelj je hvaležen strokovnjakom, ki so mu »pomagali pri postavljanju zgodovinskega okvira pri vseh mojih zgodovinskih in biografskih romanih«. Jih tudi omenja. Tudi pri svoji zadnji, že tretji knjigi, natisnjeni v letu 2024.

Lamprehtova Družinska kronika rodbine Sivec od leta 1580 dalje je primer, kako je treba pisati takšna besedila.

Sivčeva kronika od Jarnija s Krnice (970-1014) pa tudi rezultat skrbnega preučevanja in velikega poznavanja slovenske zgodovine, s katerim se je pisatelj izkazal že v svojih drugih zgodovinskih in biografskih romanih. Tukaj, v tej knjigi, od Karantanije dalje, vpliva oglejskega patriarhata na naših tleh, nesrečnih celjskih grofov, prvega leta 1580 v Mostah (tedaj Prikli) omenjenega Sivčevega Primoža (Primusa) Sivitza (1580 do 1659) vse do Ivanovega očeta Andreja (rojenega leta 1904) in matere Marije (Marinšek), rojene leta 1912, pisatelja samega, rojenega leta 1949, njegove žene Sonje Dolčič, s katero se je poročil leta 1971, se jima je leta 1973 rodila hčerka Vesna, leta 1978 pa sin Iztok.

Ivan Sivec z ženo Sonjo, hčerko Vesno in sinom Iztokom. FOTO: Jožef Pavlič

Zadnjo zgodbo v knjigi, kako je prišlo do samostojne slovenske države, je pisatelj Ivan Sivec napisal »v spomin in opomin vsem tistim, ki vojne za samostojno Slovenijo niste doživeli oziroma menite, da je sploh ni bilo. Pišem jo za vas, dragi zanamci, da boste bolj ponosni na svoj rod, na svojo družino, na svojo domovino. Ničesar ne zraste čez noč, ničesar ni samoumevno, ničesar ni brez povezave s preteklostjo. Nadaljevati svoj rod, imeti svojo družino, predvsem pa živeti v svoji domovini, je razkošje, ki ga mnogi ne morejo nikoli doseči. Mi, Slovenci, pa ga imamo in ga uživamo. To je zgodba o pogumu.«

Podružnična cerkev sv. Boštjana v Mostah, katere lepoto je Ivan Sivec občudoval že od otroških let. FOTO: Jožef Pavlič

Zaradi tega je pisatelj segel prav v začetke slovenskega rodu onkraj Karavank, v prvi slovenski zapis, izpričan v Brižinskih spomenikih, umestitev koroških vojvod na Gosposvetskem polju, nadaljeval pa z naslednjimi za Slovence zgodovinsko pomembnimi dogodki. Med njimi je tudi zmaga nad Turki pri Sisku leta 1593, pri kateri se je s kranjsko konjenico izkazal vitez Adam Ravbar z gradu Krumperk, ob katerem se je proti Turkom boril tudi daljni Ivanov prednik Primož.

Pisatelj Sivec v knjigi spregovori tudi o Slovencih po svetu, zlatokopcu Antonu, ki ga je sla ali potreba po denarju zvabila celo na daljno Aljasko, pesniku Francetu Prešernu in drugih.

Pisatelj Sivec se je pogumno podal po sledeh zlatokopcev na Aljasko. FOTO: Jožef Pavlič

Od domačih veliko pozornost nameni svojem očetu Andreju in mami Mariji (Micki), bratoma Cirilu in Andreju in drugim pomembnim prednikom uglednega Sivčevega rodu, v katerem je bilo, kot edinem v Mostah, vedno dovolj moških, da so ga nadaljevali. Njihova posebna odlika je bila brihtnost, odličen spomin, veselje do življenja in do vsega, kar to ponuja. Žal je veliko prezgodaj umrl pisateljev brat Ciril, ki je bil tudi dober v pisanju, hči Vesna in sin Iztok pa uspešno nadaljujeta življenjsko in službeno kariero. Pisatelj Ivan ima ob sebi odlično pomočnico v osebi zelo sposobne žene Sonje, s katero sta si zgradila lep dom v Mengšu.

V knjigi je obilo podatkov o pisateljevih rodnih Mostah, njihovi zgodovini, pomembnih Moščanih in Komendčanih, Petru Pavlu Glavarju, znamenitih Slovencih, graditeljih slovenske države in zaslužnih zanjo.

Pisatelj Ivan Sivec je največjemu Komendčanu Petru Pavlu Glavarju posvetil knjigo In večno bodo cvetele lipe. FOTO: Jožef Pavlič

Obilo zanimivega, dokumentiranega, informativno bogatega in za splošno vedenje o Slovencih in Sloveniji vrednega in pomembnega branja. Napisanega tako, da vleče od poglavja do poglavja (Sveta zemlja, Nesrečna jama, Divji lovec, Praznik prvega kruha, Nenavadna poroka, Tujec na domačiji, Zlatokop Anton, General Johan, Kako sem se ženil, Tisoč let pozneje). Nič čudnega, da ljudje tako radi berejo njegove knjige.

Sivčeva knjiga prinaša tudi bogato fotodokumentacijo iz zgodovine Slovencev. FOTO: Jožef Pavlič

Za iskalce rodbinskih podatkov pa tudi zelo koristno in dobro napotilo, kako se je mogoče lotiti pisanja kronike svojega rodu, da ne gre ta v pozabo oz. da je sedanjim nadaljevalcem malo mar zanj. Tudi to se dogaja: ljudje le malo vedo o svojih daljnih prednikih, kaj šele o zgodovini Slovencev. Pisatelj Ivan Sivec nas opogumlja, ga se tega temeljiteje lotimo. Naplavine spomina svojega rodu, kaj smo v njem podedovali, kako so se pri obrambi slovenstva izkazali naši predniki in kakšno sled mi sami puščamo za seboj. Neprimerljivo s pisateljem Sivcem, a vendarle pomembno. Prav je, da jo zabeležimo, se je zavedamo, jo pravilno vrednotimo in povežemo s prizadevanji drugih Slovencev.